TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Ker se tožena stranka na trditve tožeče stranke, s katerimi je slednja izpodbijala njene ugovorne navedbe, ni odzvala, razpisane obravnave pa se tudi ni udeležila, sodišče ni smelo odpraviti pomanjkljivosti njenega trditvenega in dokaznega bremena, saj bi s tem prekršilo meje razpravnega načela, pač pa je moralo dejstva, ki jih je navajala tožeča stranka, šteti za priznana. Tožena stranka je imela možnost, da se o vtoževani terjatvi in navedbah tožeče stranke določno izjavi, česar ni storila. S svojo procesno neaktivnostjo je tako onemogočila, da sodišče iz kateregakoli razloga trditvam in dokazom tožeče stranke ne bi verjelo.

Odveč so pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank in prič, pri čemer tožena stranka dokaznega predloga za zaslišanje tudi sicer z ničemer ni konkretizirala. Namen izvajanja dokazov je v ugotavljanju že zatrjevanih konkretnih dejstev; sodišče ne izvaja dokazov s ciljem, da bi stranka na podlagi izvedenih dokazov šele lahko postavila trditve. Dokazni predlog za zaslišanje „zaposlenih v podjetju“ je tako nekonkretiziran, da mu ne bi bilo mogoče ugoditi niti v primeru, da bi tožena stranka konkretizirala dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganim dokazom. Kako naj bi sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem toženca, ki se naroka ni udeležil, niti ni opravičil svojega izostanka, pa pritožnik ni pojasnil.