TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Dejstvo, da je obsojenec že v času izreka sodbe v predmetni zadevi bil na prestajanju zaporne kazni po drugi sodbi, na tek zastaranja izvršitve kazni nima nikakršnega vpliva. Nalog za izvršitev kazni namreč ni prekinil tek zastaranja izvršitve zaporne kazni. Zastaranje izvršitve kazni ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Ovire zaradi katerih se kazen ne sme izvršiti pa so lahko pravne ali dejanske narave. Veljavna kazenska zakonodaja upošteva samo ovire pravne narave, torej tiste, ki temeljijo na zakonu. Takšna ovira je na primer odložitev izvršitve kazni. V tem primeru se čas odloga izvršitve kazni ne všteje v zastaralni rok, ki po prenehanju te ovire, začne teči znova.

V KZ-1 ali drugih zakonih pa ni nikjer določeno, da se zaporna kazen, v času prestajanja druge (predhodne) zaporne kazni, ne bi smela izvršiti. V tem primeru gre namreč za ovire dejanske narave, na katere se določbe drugega odstavka 92. čl. KZ-1 ne nanašajo.

Zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči z dnem nastopa kazni. Takšnih posledic pa ne more imeti nalog za razporeditev na prestajanje kazni obsojencu, ki je v tem času že v priporu ali pa na prestajanju kakšne druge zaporen kazni. Zato je širjenje določbe tretjega odstavka 94. čl. ZKP o prenehanju teka zastaranja izvršitve zaporne kazni, katero je obsojeni že nastopil, na drugo izrečeno kazen, katere pa še ni nastopil ampak je bil k prestajanju samo pozvan, nedopustno.