TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zahteva za ločitev zapuščine od dedičevega premoženja se namreč lahko nanaša samo na ločitev celotne zapuščine in ne njenih posameznih delov (primerjaj Kreč - Pavić, Narodne novine, Zagreb 1964), pri čemer je upnik, ki je predlagal ločitev zapuščine, dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Inštitut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi, popisu in cenitvi zapuščine namreč še ne bo dosegel svojega namena. V takšnem primeru bo prekinitev zapuščinskega postopka smiselna, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Obseg zapuščine bo namreč znan šele po tem, ko se zaključi izvršilni postopek, ki ga je sprožil upnik za poplačilo svoje terjatve. Premoženje zapustnika, iz katerega se bo poplačala terjatev upnika, namreč niti ni prešlo v obseg zapuščine, zaradi česar niti ni prešlo na dediče. V kolikor bo sodišče prve stopnje sledilo predlogu upnice D. d.d. za ločitev zapuščine, naj upošteva, kar je samo že ugotovilo, da so se zakoniti dediči zapustnika dedovanju odpovedali, kar pomeni, da ni dedičev, in da upoštevaje 9. člen ZD postane zapuščina brez dedičev last države RS. Pravica države, da pridobi zapuščino brez dediča ni dedna pravica, ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez gospodarja, gre za prehod sui generis (primerjaj Dedno pravo, Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, razdelek 3.3.4.). Država torej ni dedič v smislu ZD, 143. člen ZD pa določa, da lahko zapustnikovi upniki v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. Pa tudi sicer je bistven namen te določbe po pravni teoriji dejansko zavarovati interese zapustnikovih upnikov v primerih, ko ti konkurirajo z upniki samih dedičev.