TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija odločbo pravosodnega policista Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni št. 720-422/2017/515 z dne 21. 1. 2019 in odločbo pravosodnega policista št. 720-422/2017/520 z dne 22. 1. 2019, zavrne.

II. Tožba se v delu, v katerem tožeča stranka zahteva ugotovitev neupravičenega posega v pravico do telefonskega klica odvetniku, zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik zmotno meni, da podaljšanje namestitve ni mogoče iz prvega razloga po 1. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1, to je zato, ker je podan sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Namestitev obsojenca v poseben prostor namreč ni avtomatična enkratna posledica suma, da je bilo storjeno tako kaznivo dejanje, temveč posledica okoliščin, ki so povezane s tako situacijo. Po presoji sodišča gre pri tem lahko za različne razloge, ki narekujejo namestitev v poseben prostor, med njimi pa je gotovo tudi hujša motnja, ki ga za mirno delo in počitek v zavodu za prestajanje kazni glede na okoliščine konkretne zadeve lahko povzroči sum, da je bilo storjeno takšno kaznivo dejanje, in ki je kot samostojen razlog opredeljena tudi v 4. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1.

Ker se tridesetdnevni rok za vložitev tožbe šteje najkasneje od prenehanja zatrjevanega posega v ustavno pravico, ta pa je po navedenem prenehal 11. 2. 2019, je tožnikova tožba, ki je bila vložena 27. 5. 2019, prepozna.