TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama zagovornika obdolžene I. L. in obdolženega M.P. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Zatrjevanje dejstev (resničnih ali neresničnih), ki lahko škodujejo časti ali dobremu imenu drugega, pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje po določbi člena 354/II ZKP ravnanje obdolženke presojati po 171. členu KZ, torej kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ne oziraje se na to, da je državna tožilka ravnanje obeh obdolžencev opredelila kot kaznivo dejanje razžalitve po členu 169/I v zvezi s členom 178/II KZ. Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve pa je predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Ne glede na to, da sicer dokazno breme leži na obdolžencu, pa je tudi sodišče dolžno ugotavljati materialno resnico v zvezi z ugovorom obdolženke, da gre za resnično trditev, kajti če dokaze resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev. Zato je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam zagovornika obdolženke, da vsa odločilna dejstva, pomembna za pravilno razsojo, v dosedanjem kazenskem postopku niso bila ugotovljena. Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza in sicer pribavo spisov in vpogled vanje. Le tako bi se namreč lahko ugotovilo, ali so trditve o obnašanju S. M. K. v teh postopkih resnične ali ne. Če bi se izkazale kot neresnične, bi bilo potrebno ravnanje obdolženke presojati po členu 171 KZ. V nasprotnem primeru pa bi potem prišla v poštev eventuelna uporaba določb člena 169 KZ.