TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

ZDR je v 130. členu določal, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Kolektivna pogodba trgovine dejavnosti iz leta 2006 pa je povračilo stroškov urejala v 80. členu in sicer, da je delavec upravičen do povračila stroškov za dneve prisotnosti na delu od kraja prebivališča določenega v pogodbi o zaposlitvi do sedeža delodajalca oziroma do kraja opravljanja dela (prvi odstavek); če pa delavec tekom trajanja delovnega razmerja spremeni prebivališče, s katerega prihaja na delo, mu delodajalec ni dolžan povrniti stroškov za prevoz na delo in z dela, če so ti višji, kot sta jih dogovorila s pogodbo o zaposlitvi, razen če se delavec in delodajalec ne dogovorita drugače (drugi odstavek). Navedena določba pomeni, da sprememba prebivališča delavca, ki ima za posledico povišanje stroškov prevoza na delo in z dela, ne vpliva na povračilo stroškov prevoza, ki izhaja iz kraja dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi.

Dejstvo, da sedaj veljavna Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine iz leta 2014 nima določb v zvezi z naknadno povečanimi stroški za prevoz na delo in z dela, zaradi česar je potrebno v zvezi s tem vprašanjem uporabiti tretji odstavek 130. člena ZDR-1, ki izrecno določa, da v primeru, če so zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se tako sporazume z delodajalcem.