TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe:

- v prvem odstavku točke II, prvem odstavku točke III, točkah V in VI izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- v prvem odstavku točke I izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova premalo plačanega tekočega variabilnega dela plače za leto 2014 obračunati mesečne bruto zneske, ki so razvidni iz I. točke izreka prvostopenjske sodbe, ter ji po odvodu davka in prispevkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov za obdobje od januarja 2014 do vključno septembra 2014 od 21. 7. 2016 dalje do plačila, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, tj. od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do 20. 7. 2016 pa se zavrne ter

- v prvem odstavku točke IV izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v mesečnih bruto zneskih 3.713,78 EUR, ter ji po odvodu davka in prispevkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov za obdobje od julija 2016 do vključno septembra 2017, tj. od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne ter se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da 7. člen pogodb o zaposlitvi ni neposredna podlaga za izplačilo zahtevanih prejemkov iz delovnega razmerja in da sodišče ne more samo določati meril za ugotavljanje uspešnosti, vendar pa tožnik uveljavlja tudi odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi opustitve sprejema meril. V zvezi s tem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik od tožene stranke posebej zahtevati sprejem meril za ugotavljanje stopnje uspešnosti. Obveznost tožene stranke, da sprejme oziroma vnaprej opredeli merila, izhaja iz 7. člena pogodb o zaposlitvi. Poleg tega je na podlagi določb četrtega odstavka 7. člena pogodb o zaposlitvi tožnik do nagrade za uspešnost upravičen v vseh primerih, razen v primeru ocene "neuspešno".

Ker tožena stranka ni podala opcijske izjave v smislu oblikovalnega upravičenja oziroma uveljavljala konkurenčne klavzule, tožnik ne more biti upravičen do izplačila nadomestila za čas njenega uveljavljanja.Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je ob prenehanju delovnega razmerja avtomatično nastopila obveznost tožene stranke izplačevati tožniku ustrezno nadomestilo.