TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi kršitev iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika.

Pravilna je ocena sodišč, da obdolženkino ravnanje, kot je opisano v obtožnem aktu, ne predstavlja načrtovanja nevarnega dejanja, pri katerem bi bila ogrožena varnost ljudi ali premoženje večje vrednosti. Načrt nevarnega dejanja, pri uresničitvi katerega bi bila ogrožena varnost ljudi ali premoženje večje vrednosti, mora torej biti konkreten in zaznaven v zunanjem svetu. Takšen načrt oziroma načrtovanje pa iz opisa dejanja v obtožnici ne izhaja. Obdolženki so se z navedbo, „da bo storila kar mora“ očitale le grožnje, ki pa še ne pomenijo načrtovanja.

Čeprav v obtožnem aktu niso bili opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, je pritrditi vložniku zahteve, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP ni dopustilo obtožbe zoper obdolženo iz razloga, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, kršilo zakon, ki določa kazniva dejanja.