TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

V obravnavanem primeru je sporen izračun primerljive tržne cene za leto 2007 oziroma izračun dodatka na stroške, ki ga je naredil davčni organ, in s tem višina davčno priznanih odhodkov tožnice. Po Pravilniku o transfernih cenah, ki je veljal v času inšpiciranja in tudi še ob izdaji izpodbijane odločbe, se v primeru, ko se ugotovi in uporabi interkvartilni razpon, primerljiva tržna cena ugotovi kot mediana interkvartilnega razpona primerljivih tržnih cen. S tem, ko je kot primerljivo tržno ceno davčni organ v konkretnem primeru uporabil mediano, je torej ravnal skladno s Pravilnikom, ki druge oziroma drugačne možnosti ni dopuščal. Ker gre za davčni predpis, čeprav podzakonski, je njegove določbe šteti za obvezne (kogentne), kar pomeni, da je davčni organ na določbe Pravilnika vezan. Nasprotno Smernice OECD za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave nimajo takšne (obvezne) veljave. Gre za dokument, ki se osredotoča na glavna načelna vprašanja, ki se pojavljajo pri določanju transfernih cen, z njimi pa se države članice OECD spodbuja, naj sledijo tem smernicam pri upravni praksi določanja transfernih cen, davčni zavezanci pa naj se po njih ravnajo, kadar za davčne namene presojajo, ali je določanje transfernih cen skladno z neodvisnim tržnim načelom.

Za oblikovanje rezervacij po SRS in s tem tudi za njihovo upoštevanje kot davčnih odhodkov je bistveno, da bo v prihodnosti zaradi preteklih dogodkov nastal verjeten odtok dejavnikov, ki omogočajo gospodarske koristi. Pri čemer je dogodek verjeten takrat, če je več možnosti kot ne, da se bo pojavil. Predpisano pa je tudi, da mora biti višina rezervacij rezultat preučevanja stroškov, ki so nastali v preteklosti ter s tem v čim večji meri približek stroškom, ki bodo nastali v prihodnosti. V vseh tistih primerih, ko navedeni pogoji niso izpolnjeni, se rezervacije ne prizna, s tem pa v skladu z določbami 12. člena ZDDPO-2 tudi ni podlage davčno priznavanje odhodkov iz tega naslova na podlagi 20. člena ZDDPO-2.

Tožnica ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na sklep za predložitev dokumentacije (računovodskih izkazov povezane družbe), izdan v postopku nadzora. Najprej že zato, ker iz spisov ni razvidno, da bi (ne)izvršitev sklepa kakorkoli vplivala na izpodbijano odločbo. Poleg tega je bil sklep po presoji sodišča izdan pravilno in na ustrezni pravni podlagi, to je na podlagi 40. člena ZDavP-2, ki se nanaša na zagotavljanje dokumentacije povezanih oseb. Gre za eno izmed kogentnih določb, s katerimi se konkretizira načelo dolžnosti dajanja podatkov iz 10. člena ZDavP-2. Pri tem je izrecno določeno, da je oseba iz 31. člena ZDavP-2 in torej tudi tožnica, davčnemu organu dolžna na njegovo zahtevo zagotoviti dokumentacijo, s katero razpolaga povezana oseba, določena z zakonom o obdavčenju, ki ni ustanovljena v Republiki Sloveniji ali ne prebiva v Republiki Sloveniji.