TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

 

Tožnik opira svoj predlog za obnovo postopka na dejstvo, da v postopku ni imel možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti svojih staršev, ker je bilo to dopustno šele po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93. Tožnik zato predlaga zaslišanje tožnika in navedenih prič, ki bodo vedele izpovedati, da sta bila starša tožnika lojalna do narodnih državnih koristi. Organ prve stopnje in tožena stranka sta oprla svojo odločitev na 1. odstavek 267. člena ZUP, ker razlog, ki ga navaja tožnik kot okoliščino, na katero opira svoj predlog, ni verjetno izkazan. Spremenjena pravna razlaga, ki jo tožnik uveljavlja kot obnovitveni razlog, pomeni vsebinsko spremenjeno pravno naziranje Ustavnega sodišča RS v zvezi z določilom 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji o tem, da gre pri tej določbi za izpodbojno pravno domnevo in ne za pravno fikcijo. Tako spremenjeno pravno naziranje oziroma pravna razlaga pa ne more biti razlog za obnovo postopka. Iz upravnega spisa pa izhaja, da tožnik v upravnem postopku do izdaje odločbe organa prve stopnje z dne 4. 9. 1996 oziroma odločbe tožene stranke z dne 4. 1. 2001 ni navedel dokazov v zvezi z lojalnostjo svojih staršev oziroma ni v upravnem postopku zatrjeval in dokazoval njihove lojalnosti. Zaradi tega tudi ni mogoče govoriti o tem, da v upravnem postopku ni imel možnosti uporabiti že predloženih in predlaganih dokazov. Sodišče je pri svoji odločitvi zato upoštevalo ustaljeno sodno prakso (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS št. I Up 397/2000 z dne 9. 10. 2002).