Odlok o razglasitvi Samostana Križanke v Ljubljani za...

2482. Odlok o razglasitvi Samostana Križanke v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena

Na podlagi 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13 in 32/16) izdaja Vlada Republike Slovenije

O D L O K
o razglasitvi Samostana Križanke v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena

1. člen

(1)

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasi enota kulturne dediščine: Ljubljana – Samostan Križanke (EŠD 389).

(2)

Samostan Križanke ima izjemen kulturni pomen za Republiko Slovenijo kot izrazit dosežek človekove ustvarjalnosti. Je pomemben del prostora srednjeveškega jedra Ljubljane in zgodovinske dediščine države. Nekdanji samostan je kulturni spomenik z urbanističnimi, arhitekturnimi, umetnostnozgodovinskimi, zgodovinskimi, krajinsko-arhitekturnimi in arheološkimi vrednotami.

(3)

Spomenik je varovan z namenom, da se ohranijo njegove kulturne vrednote: srednjeveški samostan nemškega viteškega reda, baročni elementi stavb, zlasti cerkev Domenica Rossija in Domenica Martinellija s sočasno opremo in arhitekturni posegi Jožeta Plečnika ter njegovih učencev, vključno z javnimi spomeniki ter kipi, ki so neločljivi del nekdanjega samostana in sedanjega letnega gledališča. Razglasitev omogoča boljšo celostno prepoznavnost spomenika in spodbuja primerno rabo ter lažje upravljanje.

2. člen

(1)

Vrednote, ki utemeljujejo razglasitev Samostana Križanke za kulturni spomenik državnega pomena, so:

-

Križanke zaključujejo ključni jugozahodni vogal srednjeveške Ljubljane ob Emonski in Zoisovi cesti,

-

samostan nemškega viteškega reda oziroma križnikov je pričevalec dolgotrajnega gradbenega procesa od 13. stoletja dalje s srednjeveškimi, renesančnimi in baročnimi sestavinami,

-

celostna preureditev (1952–1956) Križank za srednjo šolo in v slovesni letni prireditveni prostor je zadnje obsežno delo arhitekta Jožeta Plečnika, ki sta ga nadaljevala njegova učenca Anton Bitenc in Viktor Molka z dokončanjem letnega gledališča, Plečnikovega hrama in notranjosti samostana,

-

Plečnik je z ureditvijo povezal in nadgradil različne odprte prostore samostana in vključil značilnosti delov nekdanjega samostana v svojo ureditev Zoisove ceste, Emonske ceste in Vegove ulice kot kulturne magistrale,

-

obodni zid samostana z zamreženimi okni, spominske plošče ter spolije, vzidane vanj,

-

umetniška dela, lapidarij, kipi in oprema, popisani v inventarni knjigi.

(2)

Varovane sestavine spomenika so:

-

stavbe nekdanjega srednjeveškega samostana (prostori šole, Festivala Ljubljana s cerkvijo Device Marije Pomočnice in njihovo stavbno pohištvo),

-

dopolnitve stavb, prizidki in zunanje ureditve (dvorišča, stopnišča, ograje, arkade, vrata, mreže vrat in oken, balustrade, vaze, kandelabri) z vsemi okrasi v tehniki sgraffito po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika in njegovih sodelavcev,

-

obodni zidovi nekdanjega samostana z urejenimi vhodi in kovinskimi mrežami vrat in oken, spominskimi ploščami in dodanimi portali nekdanjih ljubljanskih hiš: zahodno obzidje srednjeveške Ljubljane na ostankih vzhodnega emonskega obzidja (z bronasto plaketo Srečku Kosovelu, delo kiparja Toneta Demšarja), južno obzidje srednjeveške Ljubljane (s spominsko ploščo penatov, posvečeno Andreju Smoletu), vzhodni zid z renesančnim vhodnim portalom in prezentacijo gotskih odprtin in spominskim tondom Matere božje (postavljen 1924), severni zid (z bronasto ploščo Ilirskim provincam in kipom Harlekina kiparja Stojana Batiča),

-

notranja ureditev Plečnikovega hrama: oboki z dekoracijo in napisi v tehniki sgraffito, tlaki v kombinaciji teraca in lesa; stavbno pohištvo (leseni okenski okviri, lesena portala vhodov v malo gostinsko sobo in na Peklensko dvorišče z vrati in kljukami) in oprema (kamnite stebrne svetilke, leseni opaži s klopmi, lestenec – maketa templja v mali gostinski sobi),

-

lapidarij z nagrobniki in klesanimi spolijami v malem atriju vzhodno ob cerkvi,

-

spomeniški portretni glavi na ograji zahodno ob osrednjem dvorišču, posvečeni Jožetu Plečniku (1951) in Antonu Bitencu (1981), delo kiparke Vladimire Bratuž,

-

betonski kip Herakla (kopija, J. Khumersteiner, 1675) ob velikem dvorišču in alegorična kipa Učenost in Znanost (Leopold Kastner, 1886) ob vhodu na veliko dvorišče,

-

vrtnoarhitekturna ureditev pred lapidarijem in na zahodni terasi.