Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo)...

487.

Na podlagi 126. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku (»Uradni list SFRJ« št. 4/77) je določila Zakonodajno-pravna komisija Zveznega zbora Skupščine SFRJ na 57. seji dne 21. marca 1978 prečiščeno besedilo zakona o splošnem upravnem postopku.

Prečiščeno besedilo zakona o splošnem upravnem postopku obsega: zakon o splošnem upravnem postopku (»Uradni list FLRJ« št. 52/56), zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku (»Uradni list SFRJ« št. 10/65), prečiščeno besedilo zakona o splošnem upravnem postopku (»Uradni list SFRJ« št. 18/65), zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku (»Uradni list SFRJ« št. 4/77) in zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku (»Uradni list SFRJ« št. 11/78), v katerih je naveden dan njihove uveljavitve.

AS št. 449/1.

Beograd, 21. marca 1978.

Predsednik Zakonodajno-pravne komisije Zveznega zbora Skupščine SFRJ: prof. dr. Miodrag Zečević s.r.

Z A K O N
O SPLOŠNEM UPRAVNEM POSTOPKU (prečiščeno besedilo)

PRVI DEL

SPLOŠNE DOLOČBE

I. poglavje

TEMELJNA NAČELA

1. člen

Veljavnost zakona

(1)

Po tem zakonu morajo postopati upravni organi družbenopolitičnih skupnosti in drugi državni organi, kadar v upravnih stvareh, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank.

(2)

Po tem zakonu morajo postopati tudi organizacije združenega dela, druge samoupravne organizacije in skupnosti, družbene organizacije, društva in druge organizacije (v nadaljnjem besedilu: samoupravne organizacije in skupnosti), kadar odločajo v izvrševanju javnih pooblastil, ki so jim zaupana po zakonu in na zakon oprtem odloku občinske skupščine, v stvareh iz prvega odstavka tega člena.

2. člen

Poseben postopek

Posamezna vprašanja postopka so lahko za določeno upravno področje v posebnem zakonu drugače urejena, kot so urejena v tem zakonu, če je za postopanje na takem upravnem področju to potrebno.

3. člen

Subsidiarna uporaba zakona

Na upravnih področjih, za katera je z zakonom predpisan poseben postopek, se postopa po določbah takega zakona. Po določbah tega zakona pa se postopa v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom.

4. člen

Načelo zakonitosti

(1)

Organi, samoupravne organizacije in skupnosti, ki postopajo v upravnih stvareh, odločajo po zakonu, po drugih predpisih državnih organov in po samoupravnih splošnih aktih samoupravnih organizacij in skupnosti, ki jih te izdajajo na podlagi javnih pooblastil.

(2)

V upravnih stvareh, v katerih je organ po zakonu ali po predpisu, ki temelji na zakonu, upravičen odločati po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano.

(3)

Določbe tega zakona veljajo tudi za primere, ko je organ upravičen odločati v upravni stvari po prostem preudarku.

5. člen

Varstvo pravic občanov in varstvo javnih koristi

(1)

Pri postopanju in odločanju morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem pa morajo gledati na to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom.

(2)

Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje zve ali sodi, da ima določeni občan ali določena organizacija podlago za uveljavitev kakšne pravice, ju na to opozori.

(3)

Kadar se na podlagi zakona strankam nalagajo kakšne obveznosti, se nasproti njim uporabljajo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so za stranko ugodnejši, če se z njimi doseže namen zakona.

6. člen

Načelo učinkovitosti

Kadar odločajo organi, samoupravne organizacije in skupnosti o upravnih stvareh, morajo zagotoviti učinkovito uresničevanje pravic in interesov delovnih ljudi in občanov, organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti.

7. člen

Načelo materialne resnice

V postopku je treba ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

8. člen

Načelo zaslišanja stranke

(1)

Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

(2)

Samo v primerih, za katere to zakon dovoljuje, se lahko izda odločba brez poprejšnjega zaslišanja stranke.

9. člen

Presoja dokazov

O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka.

10. člen

Samostojnost pri odločanju

(1)

Organ vodi upravni postopek in odloča samostojno v mejah pravic, ki mu jih dajejo zakon, drugi predpisi in samoupravni splošni akti.

(2)

Pooblaščena uradna oseba organa, ki je pristojen za postopek, samostojno ugotavlja dejstva in okoliščine in na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise oziroma samoupravne splošne akte v konkretnih primerih.

11. člen

Pravica pritožbe

(1)

Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka pravico pritožbe. Samo z zakonom je mogoče predpisati, da v posameznih upravnih stvareh ni dovoljena pritožba, če je na drug način zagotovljeno varstvo pravice in zakonitosti.

(2)

Če ni upravnega organa druge stopnje, je zoper odločbo prve stopnje dovoljena pritožba samo tedaj, kadar zakon tako določa. V takem zakonu mora biti določeno tudi, kateri organ odloča o pritožbi.

(3)

Ob pogojih iz tega zakona ima stranka pravico pritožbe tudi, če organ prve stopnje ni izdal odločbe o njenem zahtevku v določenem roku.

(4)

Zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, ni dovoljena pritožba.

12. člen

Pravnomočnost odločbe

Odločbo, zoper katero ni dovoljena pritožba in tudi ni mogoč upravni spor (pravnomočna odločba), pa je stranka pridobila z njo določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo v primerih, ki so z zakonom določeni.

13. člen

Ekonomičnost postopka

Postopek je treba voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje ter izda zakonita in pravilna odločba.

14. člen

Pomoč neuki stranki

Organ, ki vodi postopek, mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo.

15. člen

Uporaba jezikov in pisav

(1)

Upravni postopek se vodi v jeziku narodov in narodnosti Jugoslavije v skladu z ustavo SFRJ, ustavami republik in ustavama avtonomnih pokrajin, z zakoni, statuti občin in s samoupravnimi splošnimi akti samoupravnih organizacij in skupnosti v skladu s statutom.

(2)

Državljani Jugoslavije, ki so pripadniki jugoslovanskih narodov in narodnosti, imajo v skladu z zakonom, s statutom občine in s samoupravnim splošnim aktom v skladu s statutom pravico uporabljati kot stranke in kot drugi udeleženci v postopku svoj jezik. Če se postopek ne vodi v jeziku stranke, ji mora organ omogočiti, da v svojem jeziku spremlja njegov potek. Organ pouči stranko oziroma drugega udeleženca o uporabi jezika v postopku; v zapisnik je treba zapisati, da sta bila poučena o tej pravici, in vpisati, kaj sta v zvezi s tem poukom izjavila.

(3)

Stranke in drugi udeleženci v postopku, ki niso državljani Socialistične federativne republike Jugoslavije in ne znajo jezika, v katerem teče postopek, imajo pravico spremljati potek postopka po tolmaču.

(4)

V upravnem postopku so v enakopravni uporabi pisave narodov in narodnosti Jugoslavije.

16. člen

Uporaba izraza "organ"

Z organom, ki vodi postopek oziroma ki odloča v upravnih stvareh, so mišljeni državni organi ter samoupravne organizacije in skupnosti, če ni v tem zakonu drugače določeno.

II. poglavje

PRISTOJNOST

1. Stvarna in krajevna pristojnost

17. člen

(1)

Stvarna pristojnost za odločanje v upravnem postopku se določa po predpisih, ki urejajo posamezno upravno področje ali določajo pristojnost posameznih organov.

(2)

Krajevna pristojnost se določa po predpisih o politični teritorialni razdelitvi in po predpisih o organizaciji posameznih organov.

18. člen

(1)

Za odločanje v upravnih stvareh na prvi stopnji so stvarno pristojni občinski upravni organi, če ni odločanje o teh stvareh preneseno na organe mestne oziroma regionalne skupnosti oziroma če ni z zakonom določena pristojnost drugih organov.

(2)

Na podlagi pooblastil, ki jih daje zakon, se lahko s podzakonskim predpisom določi za odločanje v upravnem postopku na prvi stopnji pristojnost vojaških organov.

19. člen

V upravnih stvareh je pristojen ustrezen upravni organ, razen če ni z zakonom določena pristojnost kakšnega drugega organa.

20. člen

Če s predpisi ni določeno, kateri upravni organ je stvarno pristojen za odločanje v posamezni upravni stvari, in se to ne da dognati niti po naravi stvari, spada taka stvar v pristojnost upravnega organa, ki je pristojen za občo upravo.

21. člen

(1)

Noben organ ne more prevzeti posamezne upravne stvari iz pristojnosti drugega organa in je rešiti sam, razen če zakon tako določa in če so izpolnjeni v takem zakonu predpisani pogoji.

(2)

Organ, ki je pristojen za odločanje v posamezni upravni stvari, sme samo po izrečnem zakonskem pooblastilu odločanje v tej stvari prenesti na kakšen drug organ.

(3)

Stvarne in krajevne pristojnosti stranke, organi in stranke ter organi ne morejo spremeniti z medsebojnim dogovorom, razen, če zakon drugače določa.

22. člen

(1)

V mejah predpisov iz drugega odstavka 17. člena tega zakona se določa krajevna pristojnost:

1)

v stvareh, ki se tičejo nepremičnine - po kraju, kjer ta je;

2)

v stvareh, ki se tičejo dejavnosti kakšnega državnega organa, samoupravne organizacije ali skupnosti - po njihovem sedežu. V stvareh, ki se tičejo dejavnosti poslovnih enot samoupravnih organizacij in skupnosti, se določa pristojnost po sedežu poslovne enote;

3)

v stvareh, ki se tičejo obrta ali poklicne dejavnosti posameznikov, ki se vodita oziroma opravljata ali bi se imela voditi oziroma opravljati v določenem kraju - po sedežu obrta oziroma po kraju, kjer se dejavnost opravlja;

4)

v drugih stvareh - po stalnem prebivališču stranke. Če je več strank, se določi pristojnost po stranki, ki je zoper njo naperjen zahtevek. Če stranka nima stalnega prebivališča v Jugoslaviji, se določi pristojnost po njenem začasnem prebivališču, če niti tega nima, pa po njenem zadnjem stalnem oziroma začasnem prebivališču v Jugoslaviji;

5)

če se krajevna pristojnost ne da določiti po določbah od 1. do 4. točke tega člena, se določi po kraju, kjer je nastal povod za postopek.

(2)

V stvareh, ki se tičejo ladje ali letala, in v stvareh, za katere je nastal povod za postopek na ladji ali na letalu, se določi krajevna pristojnost po matični luki ladje oziroma po matičnem letališču letala.

(3)

Določbe prejšnjih odstavkov se uporabljajo, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno.

23. člen

(1)

Če bi bilo po določbah prejšnjih členov hkrati krajevno pristojnih dvoje ali več organov, je pristojen tisti organ, ki je prvi uvedel postopek; krajevno pristojni organi pa se lahko sporazumejo, kateri od njih bo vodil postopek.

(2)

Vsak krajevno pristojen organ opravi na svojem območju tista dejanja postopka, ki jih ni mogoče odlagati.

24. člen

Organ, ki je kot krajevno pristojen uvedel postopek, ostane pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo med postopkom okoliščine, po katerih bi bil krajevno pristojen kakšen drug organ. Organ, ki je uvedel postopek, lahko odstopi zadevo organu, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, če se s tem znatno olajša postopek, zlasti za stranko.

25. člen

(1)

Vsak organ mora po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost.

(2)

Če organ spozna, da ni pristojen za določeno upravno stvar, postopa tako, kot je predpisano v tretjem in četrtem odstavku 66. člena tega zakona.

(3)

Če je nepristojni organ opravil kakšno dejanje postopka, preudari pristojni organ, ki mu je stvar odstopljena, ali je treba katero od teh dejanj ponoviti.

2. Stranke z diplomatsko imuniteto

26. člen

(1)

Glede pristojnosti domačih organov v stvareh, v katerih je stranka tujec, ki uživa v Jugoslaviji imunitetno pravico, tuja država ali mednarodna organizacija, veljajo pravila mednarodnega prava, ki jih je priznala Socialistična federativna republika Jugoslavija.

(2)

Če nastane dvom o obstoju in obsegu imunitetne pravice, da pojasnilo zvezni upravni organ, ki je pristojen za zunanje zadeve.

(3)

Uradna dejanja, ki se tičejo oseb z imunitetno pravico, se opravljajo s posredovanjem zveznega upravnega organa, ki je pristojen za zunanje zadeve.

3. Prostorska omejitev pristojnosti

27. člen

(1)

Vsak organ opravlja uradno delo v mejah svojega območja.

(2)

Če bi bilo nevarno odlašati z uradnim dejanjem, ki bi ga bilo treba opraviti izven območja organa, ga sme opraviti organ tudi izven svojega območja. To pa mora takoj sporočiti organu, na katerega območju je dejanje opravil.

(3)

Uradna dejanja v stavbah ali drugih objektih, ki so v posesti vojaških organov, se opravljajo po poprejšnji naznanitvi poveljniku stavbe oziroma objekta in v sporazumu z njim.

(4)

Uradna dejanja na eksteritorialnem območju se opravijo s posredovanjem zveznega upravnega organa, ki je pristojen za zunanje zadeve.

4. Spor o pristojnosti

28. člen

V sporih o pristojnosti med območnimi organi in organizacijskimi enotami, ki so ustanovljeni z nalogo, da opravljajo določene upravne zadeve iz pristojnosti zveznega upravnega organa, odloča tisti zvezni upravni organ, iz katerega pristojnosti opravljajo zadeve območni organi oziroma organizacijske enote, ki so v sporu.

29. člen

(1)

V sporih o pristojnosti med zveznimi upravnimi organi, med zveznimi upravnimi organi in zveznimi organizacijami ter med zveznimi organizacijami odloča Zvezni izvršni svet.

(2)

V sporih o pristojnosti med organi z območja raznih republik oziroma z območja avtonomne pokrajine in druge republike odloča Zvezno sodišče.

(3)

V sporih o pristojnosti med samoupravnimi organizacijami in skupnostmi z območij raznih republik oziroma z območja avtonomne pokrajine in druge republike, ki izvršujejo javna pooblastila, kakor tudi v sporih o pristojnosti med omenjenimi organizacijami in skupnostmi ter zveznimi organi odloča Zvezno sodišče.

30. člen

V sporih o pristojnosti med izvršnimi sveti skupščin republik oziroma med izvršnim svetom skupščine avtonomne pokrajine in izvršnim svetom skupščine druge republike odloča Zvezno sodišče.

31. člen

V sporih o pristojnosti med zveznimi organi, ki niso zajeti v 28. in 29. členu tega zakona in zanje ni določena pristojnost kakšnega drugega organa ali sodišča, odloča Zvezno sodišče.

32. člen

Kadar odloča v sporih o pristojnosti, odloča Zvezno sodišče v senatu, ki ga sestavljajo trije sodniki.

33. člen

(1)

Kadar sta dva organa izjavila, da sta pristojna ali da nista pristojna za odločanje v isti upravni stvari, da predlog za odločanje v sporu o pristojnosti organ, ki je zadnji odločal o svoji pristojnosti; lahko pa jo predlaga tudi stranka.

(2)

Organ, ki odloča v sporu o pristojnosti, odpravi hkrati odločbo, ki jo je v upravni stvari izdal nepristojni organ, oziroma odpravi sklep, s katerim se je pristojni organ izrekel za nepristojnega, in pošlje zadevo s spisi pristojnemu organu.

(3)

Zoper odločbo, s katero se odloči v sporu o pristojnosti, stranka ne more vložiti posebne pritožbe in tudi ne začeti posebnega upravnega spora.

(4)

Določba drugega odstavka 23. člena tega zakona se primerno uporablja tudi, kadar gre za spor o pristojnosti.

34. člen

(1)

Če meni organ v sporu, da je bila z odločbo, s katero je bilo odločeno v sporu o pristojnosti, kršena kakšna njegova pravica, se lahko pritoži. Če je o sporu odločilo sodišče, pa pritožba ni dovoljena.

(2)

Če ugotovi organ, ki je pristojen za odločanje o pritožbi iz prejšnjega odstavka, da odločba v sporu nima podlage v predpisih, obravnava razmerja, nastala zaradi tega med organom, ki se je pritožil, in organom, za katerega je z odločbo v sporu o pristojnosti izrečeno, da je pristojen; pri tem mora upoštevati pravice, ki jih ima po ustreznih predpisih organ, ki se je pritožil. Glede razmerij, o katerih je v odločbi o pritožbi odločeno, velja ta odločba za odločbo prve stopnje.

(3)

Pritožba po prvem odstavku tega člena in odločba o njej ne vplivata na upravni postopek v konkretni zadevi.

5. Katera uradna oseba je pooblaščena za postopek in za odločanje

35. člen

(1)

V upravni stvari, za katero je pristojen državni organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi o organizaciji tega organa ali z drugimi posebnimi predpisi drugače določeno.

(2)

Predstojnik lahko pooblasti drugo uradno osebo istega organa za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev.

(3)

Pooblastilo za odločanje obsega tudi pooblastilo za postopek pred odločitvijo.

36. člen

(1)

Pri kolegijskih organih izdaja odločbe v upravnih stvareh sam kolegijski organ, če ni z zakonom oziroma z odlokom občinske skupščine določeno, da izdaja odločbe v upravnem postopku predsednik kolegijskega organa.

(2)

Na podlagi zakona, na zakon oprtega predpisa ali odloka občinske skupščine lahko pooblasti kolegijski organ za odločanje v upravnih stvareh svojo uradno osebo.

37. člen

(1)

Kadar je za odločanje v upravni stvari pristojna skupščina družbenopolitične skupnosti, njen zbor ali njen kolegijski izvršilni organ, vodi postopek upravni organ te družbenopolitične skupnosti, v katerega delovno področje spada zadeva, če ni v predpisih določeno, da ga vodi kakšen drug organ. Drugi odstavek 39. člena tega zakona se nanaša tudi na ta organ.

(2)

V primeru iz prejšnjega odstavka predloži organ oziroma uradna oseba, ki je vodila postopek, organu, ki je pristojen za odločanje, pismeno poročilo in predlog odločbe, če ni s posebnimi predpisi določeno, da da poročilo komisija ali pa kakšen drug upravni organ.

(3)

Določbe prejšnjih dveh odstavkov veljajo tudi za odločanje na drugi stopnji.

38. člen

V upravnih stvareh, o katerih odloča samoupravna organizacija in skupnost, izdaja odločbe individualni poslovodni organ oziroma predsednik kolegijskega poslovodnega organa oziroma tisti, ki opravlja ustrezno funkcijo, če ni v zakonu ali drugem na zakon oprtem predpisu oziroma v njenem samoupravnem aktu določeno, da odloča o takih stvareh v organizaciji oziroma skupnosti kakšen drug organ ali kdo drug.

39. člen

(1)

Predstojnik organa lahko pooblasti drugo strokovno uradno osebo organa za dejanja v postopku pred izdajo odločbe.

(2)

Če v pooblastilu ni omejitev, ima določena uradna oseba pravico opravljati vsa dejanja v postopku, razen pravice izdajati odločbe in take sklepe, s katerimi se onemogoči nadaljnji postopek.

6. Pravna pomoč

40. člen

(1)

Za posamezna dejanja v postopku, ki jih je treba opraviti izven območja pristojnega organa, zaprosi ta organ tisti upravni organ, na katerega območju je treba dejanje opraviti.

(2)

Da bi se posamezno dejanje v postopku lažje in hitreje opravilo ali da bi se prihranili nepotrebni stroški, lahko organ, ki je pristojen za odločanje v upravni stvari, poveri tako dejanje ustreznemu drugemu organu, ki ga je upravičen opraviti.

41. člen

(1)

Državni organi ter samoupravne organizacije in skupnosti, ki imajo javno pooblastilo za odločanje v upravnih stvareh, morajo dajati drug drugemu pravno pomoč v upravnem postopku. Za tako pomoč prosijo s posebnim zaprosilom.

(2)

Zaprošeni organ kot tudi organizacija iz prvega odstavka tega člena mora ugoditi zaprosilu v mejah svojega območja in delovnega področja brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zaprosila.

(3)

Od sodišča se lahko zaproša pravna pomoč za posamezna dejanja v postopku samo v mejah posebnih predpisov. Izjemoma lahko zaprosi državni organ kot tudi organizacija, ki ima javno pooblastilo za odločanje v upravnih stvareh, sodišče, naj jima pošlje spise, ki so jima potrebni v upravnem postopku. Sodišče mora ugoditi takemu zaprosilu, če se s tem ne ovira sam sodni postopek. Sodišče lahko določi rok, v katerem mu je treba spise vrniti.

(4)

Za pravno pomoč v razmerju s tujimi organi veljajo določbe mednarodnih pogodb, če teh ni, pa načelo vzajemnosti. Če nastane dvom o vzajemnosti, da o tem pojasnilo zvezni upravni organ, ki je pristojen za zunanje zadeve. V takem primeru se obrne nanj pristojni organ po ustreznem republiškem oziroma pokrajinskem ali zveznem upravnem organu, ki je pristojen za pravosodne zadeve.

(5)

Domači organi dajejo tujim organom pravno pomoč na način, kot to določa domači zakon. Organ odreče pravno pomoč, če se prosi za dejanje, ki nasprotuje javnemu redu. Dejanje, za katero prosi tuji organ, se lahko opravi tudi na način, ki ga želi tuji organ, če tak postopek ne nasprotuje javnemu redu.

(6)

Če v mednarodnih pogodbah ni predvidena možnost neposrednega občevanja s tujimi organi, občujejo domači organi s tujimi organi po zveznem upravnem organu, ki je pristojen za zunanje zadeve.

7. Izločitev

42. člen

Pooblaščena uradna oseba ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku:

1)

če je v zadevi, o kateri teče postopek, stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakonit zastopnik stranke;

2)

če je stranka ali njen zastopnik ali pooblaščenec z njo v krvnem sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali če je z njo v zakonu ali v svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza prenehala;

3)

če je skrbnik, posvojitelj, posvojenec ali rednik stranke, njenega zastopnika ali pooblaščenca;

4)

če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju.

43. člen

Uradna oseba, ki naj bi odločila v določeni upravni stvari ali opravila kakšno dejanje v postopku, mora takoj, ko zve za kakšen izločitveni razlog iz 42. člena tega zakona, prenehati s kakršnimkoli nadaljnjim delom v zadevi in to sporočiti organu, pristojnemu za odločanje o izločitvi. Če uradna oseba misli, da so podane kakšne druge okoliščine, ki opravičujejo njeno izločitev, sporoči to omenjenemu organu, ne sme pa prenehati z delom.

44. člen

(1)

Stranka lahko zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 42. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev.

(2)

Uradna oseba, katere izločitev je zahtevala stranka iz kakšnega od razlogov, naštetih v 42. členu tega zakona, ne sme do izdaje sklepa o taki zahtevi opravljati nobenih dejanj v postopku, izvzemši tista, ki se ne smejo odlagati.

45. člen

(1)

O izločitvi uradne osebe zveznega organa odloča funkcionar, ki vodi ta organ.

(2)

O izločitvi funkcionarja, ki vodi zvezni upravni organ, odloča Zvezni izvršni svet.

(3)

O izločitvi uradne osebe oziroma funkcionarja, ki vodi republiški ali pokrajinski organ oziroma občinski organ ali organ mestne ali regionalne skupnosti, odloča organ, ki ga določa predpis ustrezne družbenopolitične skupnosti.

(4)

O izločitvi se odloča s sklepom.

46. člen

(1)

V sklepu o izločitvi je treba določiti uradno osebo, ki naj v zadevi, v kateri je bila sklenjena izločitev, odloči oziroma opravi posamezna dejanja v postopku.

(2)

Zoper sklep, s katerim je odrejena izločitev, ni dovoljena pritožba.

47. člen

(1)

Določbe tega zakona o izločitvi se smiselno uporabljajo tudi za člane zveznih kolegijskih organov.

(2)

Sklep o izločitvi člana zveznega kolegijskega organa izda ta organ.

48. člen

(1)

Določbe tega zakona o izločitvi se primerno uporabljajo tudi za zapisnikarje.

(2)

Sklep o izločitvi zapisnikarja izda uradna oseba, ki vodi postopek.

III. poglavje

STRANKA IN NJENO ZASTOPANJE

1. Stranka

49. člen

Stranka je oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.

50. člen

(1)

Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična ali pravna oseba.

(2)

Državni organi, poslovna enota samoupravne organizacije in skupnosti, naselje, skupina oseb in drugi, ki niso pravne osebe, so lahko stranke, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku.

(3)

Stranka je lahko tudi sindikalna organizacija, če se upravni postopek tiče kakšne pravice ali pravne koristi delavcev v organizacijah združenega dela in delovnih ljudi v drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih.

51. člen

(1)

Samoupravna organizacija in skupnost, družbena organizacija in društvo, ki mora po samoupravnem splošnem aktu varovati določene pravice in koristi svojih članov, lahko s privolitvijo svojega člana v njegovem imenu poda zahtevo, ki se tiče takih pravic in koristi, ali pa stopi v že začeti postopek z vsemi pravicami stranke.

(2)

Samoupravna organizacija oziroma skupnost lahko zastopa delavca na njegovo zahtevo, če je tako določeno v njenem samoupravnem splošnem aktu.

52. člen

(1)

Če so javni tožilec, javni pravobranilec, drugi državni organi in družbeni pravobranilec samoupravljanja po zakonu upravičeni v upravnem postopku zastopati družbene koristi, imajo v mejah takega pooblastila pravice in dolžnosti stranke.

(2)

Organi iz prvega odstavka tega člena ne morejo imeti v upravnem postopku večjih pravic, kot pa jih imajo stranke, razen če so jim take pravice dane z zakonom.

2. Procesna sposobnost in zakoniti zastopnik

53. člen

(1)

Stranka, ki je opravilno popolnoma sposobna, lahko sama opravlja dejanje v postopku (procesna sposobnost).

(2)

Za osebo, ki procesno ni sposobna, opravlja dejanje v postopku njen zakoniti zastopnik. Zakoniti zastopnik se določi na podlagi zakona ali z aktom, ki ga izda pristojni državni organ na podlagi zakona.

(3)

Pravna oseba opravlja dejanja v postopku po svojem predstavniku oziroma zakonitem zastopniku. Predstavnik oziroma zakoniti zastopnik pravne osebe se določi v njenem samoupravnem splošnem aktu, če ni določen z zakonom ali aktom, ki ga izda pristojni državni organ na podlagi zakona.

(4)

Državni organ opravlja dejanje v postopku po predstavniku, ki ga določa zakon; poslovna enota samoupravne organizacije ali skupnosti po osebi, ki vodi poslovno enoto, naselje oziroma skupina oseb, ki ni pravna oseba, pa po osebi, ki jo določi, če ni v posebnih predpisih drugače določeno.

(5)

Če organ, ki vodi postopek, ugotovi, da zakoniti zastopnik osebe, ki je pod skrbništvom, ne kaže potrebne skrbnosti pri zastopanju, naznani to skrbstvenemu organu.

54. člen

(1)

Organ mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa stranko njen zakoniti zastopnik.

(2)

Če stranka med postopkom umre, se postopek lahko ustavi ali nadaljuje, kar je odvisno od narave upravne stvari, ki je predmet postopka. Če po naravi stvari postopka ni mogoče nadaljevati, ustavi organ postopek s sklepom; zoper ta sklep je dovoljena posebna pritožba.

3. Začasni zastopnik

55. člen

(1)

Če procesno nesposobna stranka nima zakonitega zastopnika ali je treba opraviti kakšno dejanje zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca, ji postavi organ, ki vodi postopek, začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve in je treba izvesti postopek. Ta organ sporoči to takoj skrbstvenemu organu, če je postavil začasnega zastopnika komu, čigar prebivališče je neznano, pa razglasi svoj sklep na običajen način.

(2)

Če samoupravna organizacija ali skupnost nima zakonitega zastopnika, predstavnika, pa tudi ne pooblaščenca, postavi organ, ki vodi postopek ob pogojih iz prvega odstavka tega člena taki stranki začasnega zastopnika praviloma izmed njenih uradnih oseb, in ji to brez odlašanja sporoči.

(3)

Tako, kot je določeno v prvem oziroma drugem odstavku tega člena, se postavi začasni zastopnik tudi takrat, kadar je treba opraviti dejanje, ki ga ni mogoče odložiti, stranke oziroma njenega pooblaščenca ali zastopnika pa ni mogoče pravočasno povabiti. To je treba takoj sporočiti stranki, pooblaščencu oziroma zastopniku.

(4)

Postavljena oseba mora sprejeti zastopanje. Zastopanje sme odkloniti samo iz razlogov, ki so določeni v posebnih predpisih. Začasni zastopnik sodeluje samo v postopku, za katerega je izrečno postavljen, in le toliko časa, dokler ne nastopi zakoniti zastopnik ali predstavnik oziroma sama stranka ali njen pooblaščenec.

4. Skupni predstavnik

56. člen

(1)

Če ni s posebnim predpisom drugače določeno, lahko dvoje ali več strank skupaj nastopa v isti zadevi. V takem primeru morajo navesti, katera od njih bo nastopila kot njihov skupni predstavnik, ali pa postaviti skupnega pooblaščenca.

(2)

Če poseben pravni predpis tega ne prepoveduje, lahko organ, ki vodi postopek, naloži s sklepom strankam, ki so udeležene v postopku z istovetnimi zahtevki, naj v določenem roku navedejo, katera od njih jih bo predstavljala, ali pa postavijo skupnega pooblaščenca. Če stranke ne ugodijo takemu sklepu, lahko to določi sam organ, ki vodi postopek. Tak skupni predstavnik oziroma pooblaščenec obdrži to lastnost, dokler stranke ne postavijo drugega. Zoper tak sklep imajo stranke pravico posebne pritožbe, ki pa ne odloži izvršitve.

(3)

Tudi tedaj, kadar je določen skupen predstavnik oziroma pooblaščenec, obdrži vsaka stranka pravico nastopati kot stranka v postopku, dajati izjave in samostojno vlagati pritožbe in uporabljati druga pravna sredstva.

5. Pooblaščenec

57. člen

(1)

Stranka oziroma njen zakoniti zastopnik lahko določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave.

(2)

Dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka.

(3)

Poleg pooblaščenca lahko stranka tudi sama daje izjave, organ pa lahko zahteva izjave tudi od nje sam.

(4)

Če je stranka navzoča, ko da njen pooblaščenec ustno izjavo, lahko takoj nato spremeni ali prekliče njegovo izjavo. Če se pismeni ali ustni izjavi stranke in njenega pooblaščenca, ki se tičeta dejstev, ne ujemata, presodi organ, ki vodi postopek, obe izjavi po 9. členu tega zakona.

58. člen

(1)

Pooblaščenec je lahko vsak, kdor je opravilno popolnoma sposoben, razen tistih, ki se ukvarjajo z zakotnim pisaštvom.

(2)

Če nastopi kot pooblaščenec kdo, ki se ukvarja z zakotnim pisaštvom, mu organ odreče nadaljnje zastopanje in o tem takoj obvesti stranko.

(3)

Zoper sklep, s katerim je organ odrekel zastopanje, je dovoljena posebna pritožba, ki pa ne zadrži izvršitve sklepa.

59. člen

(1)

Pooblastilo se lahko da pismeno ali ustno na zapisnik. O ustnem pooblastilu se v spisu zadeve napravi zaznamek.

(2)

Če stranka ne zna pisati ali se ne more podpisati, pritisne na pismeno pooblastilo namesto podpisa odtis kazalca. Če da stranka pooblastilo osebi, ki ni odvetnik, morata biti navzoči dve priči, ki se podpišeta na pooblastilu.

(3)

Uradna oseba, ki vodi postopek ali opravlja posamezna dejanja v postopku, lahko izjemoma dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila član njene družine ali gospodinjstva, oseba v delovnem razmerju z njo ali pa funkcionar, če ga pozna in ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Če zahteva taka oseba uvedbo postopka ali če da med postopkom izjavo, ki je v nasprotju s prejšnjo izjavo stranke, zahteva uradna oseba od nje, naj predloži v določenem roku naknadno pooblastilo.

60. člen

(1)

Če je pooblastilo dano v obliki zasebne listine, pa nastane dvom o njeni pristnosti, se lahko naloži, naj se predloži overjeno pooblastilo.

(2)

Pravilnost pooblastila se preizkusi po uradni dolžnosti. Pomanjkljivosti pismenega pooblastila se odpravijo po 68. členu tega zakona; uradna oseba, ki vodi postopek, pa lahko dovoli pooblaščencu, čigar pooblastilo ni v redu, da opravi nujna dejanja v postopku.

61. člen

(1)

Za vsebino in obseg pooblastila so odločilne njegove določbe. Pooblastilo se lahko da za ves postopek ali samo za posamezna dejanja, lahko pa se tudi časovno omeji.

(2)

Pooblastilo ne preneha, če stranka umre, izgubi procesno sposobnost ali če se izmenja njen zakoniti zastopnik; pravni naslednik stranke oziroma njen novi zakoniti zastopnik pa lahko prekliče prejšnje pooblastilo.

(3)

Za vprašanja v zvezi s pooblastilom, ki niso urejena v tem zakonu, veljajo primerno določbe zakona o pravdnem postopku.

62. člen

Določbe tega zakona, ki se nanašajo na stranke, veljajo primerno tudi za njihove zakonite zastopnike, pooblaščence, začasne zastopnike in skupne predstavnike.

63. člen

(1)

Stranki je treba dovoliti, da pripelje v stvareh, za katere se zahteva strokovno poznavanje vprašanj v zvezi s predmetom postopka, strokovnjaka, ki ji bo dajal pojasnila in nasvete (strokovni pomočnik). Ta ne zastopa stranke.

(2)

Stranka ne sme pripeljati kot strokovnega pomočnika nekoga, ki ni opravilno sposoben ali ki se ukvarja z zakotnim pisaštvom.

IV. poglavje

OBČEVANJE ORGANOV IN STRANK

1. Vloge

64. člen

(1)

Z vlogami so mišljene zahteve, obrazci, ki se uporabljajo za avtomatično obdelavo podatkov, predlogi, prijave, prošnje, pritožbe, ugovori in druga sporočila, s katerimi se posamezniki ali pravne osebe oziroma organizacije obračajo na organe.

(2)

Vloga se praviloma izroči naravnost organu ali pošlje pismeno po pošti ali pa da ustno na zapisnik. Če ni drugače predpisano, se lahko pošlje vloga tudi brzojavno. Kratka in nujna sporočila se lahko dajo tudi po telefonu, če je glede na naravo stvari to mogoče.

65. člen

Vloga se izroči organu, ki je pristojen za sprejem; vloži se lahko vsak delovnik med delovnim časom. Za ustne vloge, ki niso vezane na rok ali tudi sicer niso neodložljive, se lahko določi, da se sprejemajo samo ob določenih urah v delovnem času. Čas za sprejemanje takih vlog objavi vsak organ v svojih prostorih na vidnem mestu.

66. člen

(1)

Organ, ki je pristojen za sprejem vloge oziroma ustnega sporočila, je dolžan sprejeti vlogo, ki se mu izroči, oziroma vzeti ustno sporočilo na zapisnik.

(2)

Uradna oseba, ki sprejme vlogo, mora vložniku na njegovo ustno zahtevo potrditi prejem. Za tako potrdilo se ne plača taksa.

(3)

Če organ ni pristojen za sprejem pismene vloge oziroma sporočila na zapisnik, opozori njegova uradna oseba na to vložnika in ga napoti k pristojnemu organu. Če vložnik kljub temu zahteva, da se njegova vloga ali ustno sporočilo sprejme, je uradna oseba dolžna to storiti. Če organ spozna, da ni pristojen za tako vlogo, izda sklep, s katerim jo zavrže zaradi nepristojnosti.

(4)

Če dobi organ po pošti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki.

(5)

Zoper sklep po tretjem ali četrtem odstavku tega člena je dovoljena posebna pritožba.

(6)

Če dobi organ po pošti tožbo za sprožitev upravnega spora, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu sodišču; o tem obvesti vložnika.

67. člen

(1)

Vloga mora biti razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Predvsem mora obsegati: navedbo organa, kateremu se pošilja, zadevo, katere se tiče, zahtevek oziroma predlog, kdo je morebitni zastopnik ali pooblaščenec, ter ime in priimek in prebivališče (naslov) vložnika oziroma njegovega zastopnika ali pooblaščenca.

(2)

Vložnik mora vlogo lastnoročno podpisati. Izjemoma jo lahko podpiše namesto njega njegov zakonec, oče ali mati, sin ali hči ali pa odvetnik, ki je po strankinem pooblastilu vlogo sestavil. Kdor podpiše vložnika, mora na vlogi podpisati svoje ime in pristaviti svoj naslov.

(3)

Če vložnik ne zna pisati ali se ne more podpisati, ga podpiše kdo drug, ki zna pisati; ta se mora podpisati tudi sam in pristaviti svoj naslov.

68. člen

(1)

Če ima vloga takšno formalno pomanjkljivost, da je ni mogoče obravnavati, ali če je vloga nerazumljiva ali nepopolna, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ, ki sprejme tako vlogo, mora storiti, kar je treba, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem se mora to zgoditi. To lahko sporoči vložniku po telefonu ali pa tudi ustno, če pride vložnik k organu, ki to sporoča. O tem napravi organ v spisu zaznamek.

(2)

Če vložnik v določenem mu roku odpravi pomanjkljivosti, se šteje, da je bila vloga od samega začetka v redu. Če pa tega ne stori in zaradi tega vloge ni mogoče obravnavati, se šteje, da vloga sploh ni bila vložena. O tem izda organ sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba. Na to posledico je treba vložnika v vabilu za popravo vloge posebej opozoriti.

(3)

Če dobi organ brzojavno vlogo ali telefonično sporočilo, pa dvomi, ali je vlogo res poslal tisti, čigar ime je navedeno v brzojavki, oziroma ali je dal telefonsko sporočilo res tisti, ki je po telefonu povedal svoje ime, uvede pristojni organ postopek za ugotovitev tega dejstva; če se pomanjkljivosti ne odpravijo, ravna tako, kot je predpisano v drugem odstavku tega člena.

69. člen

Če obsega vloga več zahtevkov, ki jih je treba ločeno reševati, vzame organ, ki je sprejel vlogo, v reševanje zahtevke, za katere je pristojen, glede drugih pa ravna po četrtem odstavku 66. člena tega zakona.

2. Vabila

70. člen

(1)

Organ, ki vodi postopek, ima pravico povabiti tistega, čigar navzočnost je v postopku potrebna, če prebiva na njegovem območju. Praviloma ni dovoljeno povabiti koga zato, da se mu vroči pismeni odpravek odločbe ali sklepa ali da se mu sporoči nekaj, kar bi se mu lahko sporočilo po pošti ali na drug način, primernejši za tistega, ki mu je treba kaj sporočiti.

(2)

Izjemoma se lahko povabi na ustno obravnavo nekdo, ki prebiva izven območja organa, ki vodi postopek, če se s tem postopek pospeši ali olajša in prihod ne povzroči povabljenemu večjih stroškov ali večje zamude.

(3)

Povabiti je treba s pismenim vabilom, če ni s posebnimi predpisi določen drugačen način.

71. člen

(1)

V pismenem vabilu je treba navesti ime organa, ki vabi, ime in priimek in naslov tistega, ki je povabljen, kraj in dan, če je mogoče pa tudi uro prihoda, v kateri zadevi in kot kaj je povabljen (kot stranka, priča, izvedenec itd.), poleg tega pa še, katere pripomočke in dokazila naj prinese. V vabilu mora biti navedeno tudi, ali mora povabljeni priti osebno ali pa lahko pošlje pooblaščenca, ki ga bo zastopal; opozoriti ga je treba tudi na to, da mora v primeru, če se vabilu ne bi mogel odzvati, to sporočiti organu, ki mu je vabilo poslal. Povabljenega je treba prav tako opozoriti na posledice, če se vabilu ne bi odzval ali če ne bi sporočil, da ne more priti.

(2)

V vabilu na ustno obravnavo se od stranke lahko zahteva, naj prinese pismena in druga dokazila, lahko pa se stranka opozori tudi na to, da sme pripeljati priče, na katere se namerava sklicevati.

(3)

Če dovoljuje narava stvari, se lahko prepusti povabljenemu, da da do določenega dne potrebno pismeno izjavo, namesto da bi prišel osebno.

72. člen

(1)

Pri vabljenju mora organ gledati na to, da povabi tistega, katerega navzočnost je potrebna, za tak čas, ko bo najmanj oviran pri opravljanju njegovega rednega dela.

(2)

Nihče ne more biti povabljen, naj pride ponoči, razen če gre za nujne in neodložljive ukrepe.

73. člen

(1)

Povabljeni se mora odzvati vabilu.

(2)

Če povabljeni zaradi bolezni ali iz kakšnega drugega opravičenega vzroka ne more priti, mora to takoj po prejemu vabila sporočiti organu, ki mu je vabilo poslal, če nastane vzrok pozneje, pa takoj, ko zanj zve.

(3)

Če tisti, ki mu je bilo vabilo osebno vročeno (87. člen), na vabilo ne pride in izostanka ne opraviči, se lahko privede, poleg tega pa tudi kaznuje z denarno kaznijo do 500 dinarjev. Tak ukrep se sme uporabiti samo, če je bilo v vabilu navedeno, da se bo uporabil. Če nastanejo zaradi neopravičenega izostanka povabljenega stroški v postopku, se lahko določi, da jih trpi tisti, ki je izostal. Sklep o privedbi, o kazni ali o plačilu stroškov izda uradna oseba, ki vodi postopek, v soglasju z uradno osebo, ki je pooblaščena za odločanje o stvari, pri zaprošenem organu pa v soglasju z njegovim predstojnikom oziroma z uradno osebo, ki je pooblaščena za odločanje o podobnih stvareh. Zoper tak sklep je dovoljena posebna pritožba.

(4)

Če se vabilu ne odzove vojaška oseba ali uslužbenec milice, se obrne organ na poveljstvo take osebe z zahtevo, naj jo pripelje, lahko pa jo po tretjem odstavku tega člena tudi kaznuje oziroma ji naloži plačilo stroškov.

3. Zapisnik

74. člen

(1)

O ustni obravnavi ali o kakšnem drugem važnejšem dejanju v postopku ter o važnejših ustnih izjavah strank ali drugih oseb v postopku se sestavi zapisnik.

(2)

O manj važnih dejanjih in izjavah strank in drugih oseb, ki bistveno ne vplivajo na odločitev o stvari, o vodstvu postopka, o sporočilih, uradnih zapažanjih, ustnih navodilih in ugotovitvah ter o okoliščinah, ki se tičejo samo notranjega dela organa, pri katerem teče postopek, se praviloma ne sestavi zapisnik, temveč napravi o tem uradna oseba na samem spisu zaznamek in ga potrdi z navedbo datuma. Zapisnika tudi ni treba sestavljati o takih ustnih strankinih zahtevah, o katerih se odloča po skrajšanem postopku, če se jim ugodi, temveč zadostuje, da se take zahteve na predpisan način evidentirajo (tretji odstavek 297. člena).

75. člen

(1)

V zapisnik se vpiše: ime organa, ki opravlja dejanje, kraj, dan in ura dejanja in zadeva, v kateri se dejanje opravlja, ter imena uradnih oseb, navzočih strank in njihovih zastopnikov ali pooblaščencev.

(2)

Zapisnik mora obsegati natančno in kratko potek in vsebino v postopku opravljenega dejanja in danih izjav. Pri tem se mora zapisnik omejiti na tisto, kar se tiče same stvari, ki je predmet postopka. V zapisniku se navedejo vse listine, ki so bile v kakršenkoli namen uporabljene na ustni obravnavi. Če je treba, se te listine priložijo zapisniku.

(3)

Izjave strank, prič, izvedencev in drugih udeležencev v postopku, ki so pomembne za odločbo, se zapišejo v zapisnik čim natančneje, če je treba, pa tudi dobesedno. V zapisnik se vpišejo tudi vsi sklepi, ki se izdajo med dejanjem.

(4)

Če se opravi kakšno zaslišanje po tolmaču, se navede, v katerem jeziku je zaslišani govoril in kdo je bil tolmač.

(5)

Zapisnik se piše med opravljanjem uradnega dejanja. Če se dejanje ne more končati isti dan, se vsak dan posebej vpiše v isti zapisnik tisto, kar je bilo tisti dan napravljeno, in to po predpisih podpiše.

(6)

Če se dejanje, o katerem se piše zapisnik, ne more opraviti zdržema, se v zapisniku navede, da je bilo prekinjeno.

(7)

Če se med dejanjem napravijo ali preskrbijo načrti, skice, risbe, fotografije in temu podobno, se overijo in priložijo zapisniku.

(8)

S predpisi se lahko določi, da se zapisnik v določenih stvareh lahko piše tudi v obliki knjige ali kakšne drugačne evidence.

76. člen

(1)

Zapisnik se mora pisati v redu; v njem se ne sme nič izbrisati. Mesta, ki so bila do sklenitve zapisnika prečrtana, morajo ostati čitljiva; overi jih s svojim podpisom uradna oseba, ki vodi dejanje postopka.

(2)

V že podpisanem zapisniku se ne sme nič dodati in ne spremeniti. Dopolnitev že sklenjenega zapisnika se zapiše v dodatku.

77. člen

(1)

Preden se zapisnik sklene, se prebere zaslišanim in ostalim udeležencem v dejanju postopka. Ti imajo pravico tudi sami pregledati zapisnik in dati svoje pripombe. Na koncu zapisnika se navede, da je bil zapisnik prebran in da ni bilo nobenih pripomb; če pa je bilo kaj pripomb, se na kratko zapiše njihova vsebina. Nato podpiše zapisnik tisti, ki je sodeloval pri dejanju, na koncu pa ga overi uradna oseba, ki je dejanje vodila, in morebitni zapisnikar.

(2)

Če obsega zapisnik zaslišanje več oseb, se podpiše vsaka od njih pod tistim delom zapisnika, kjer je zapisana njena izjava.

(3)

Če se opravi soočenje, podpišejo ta del zapisnika soočenci.

(4)

Če ima zapisnik več listov, se ti označijo z zaporednimi številkami, vsak list pa overi na koncu s svojim podpisom uradna oseba, ki vodi dejanje postopka, in podpiše tisti, čigar izjava je zapisana na koncu lista.

(5)

Dopolnitve že sklenjenega zapisnika se znova podpišejo in overijo.

(6)

Če tisti, ki bi moral podpisati zapisnik, ne zna ali ne more pisati, ga podpiše nekdo, ki zna pisati, in se tudi sam podpiše. Tega ne more storiti uradna oseba, ki vodi dejanje postopka, in tudi ne zapisnikar.

(7)

Če kdo noče podpisati zapisnika ali odide, preden je zapisnik sklenjen, se to vpiše v zapisnik in navede, zakaj ga ni hotel podpisati.

78. člen

(1)

Zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami 77. člena tega zakona, je javna listina. Zapisnik je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen o tistih delih zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni.

(2)

Dovoljeno je dokazovati nepravilnost zapisnika.

79. člen

(1)

Kadar odloča v upravnem postopku kolegijski organ, se sestavi o posvetovanju in glasovanju poseben zapisnik. Če je v pritožbenem postopku odločba soglasna, zapisnik o posvetovanju in glasovanju ni potreben, temveč zadostuje, da se napravi o tem samo zaznamek v spisu.

(2)

V zapisnik o posvetovanju in glasovanju se poleg podatkov o osebni sestavi kolegijskega organa vpišejo zadeva, za katero gre, in kratka vsebina tistega, kar je bilo sklenjeno, poleg tega pa tudi morebitna posebna mnenja. Ta zapisnik podpišeta predsedujoči in zapisnikar.

(3)

Kadar odloča v upravnem postopku skupščina družbenopolitične skupnosti ali njen kolegijski izvršilni organ, se ne piše poseben zapisnik o posvetovanju in glasovanju, temveč se sklep, ki je bil sprejet v upravni stvari, vpiše v zapisnik enako kot drugi sklepi teh organov.

4. Pregled spisov in obvestila o poteku postopka

80. člen

(1)

Stranke imajo pravico pregledovati spise zadeve in na svoje stroške prepisati potrebne spise. Pregledovanje in prepisovanje spisov nadzoruje določena uradna oseba.

(2)

Pravico pregledati spise in na svoje stroške prepisati posamezne spise ima tudi vsakdo drug, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist, kot tudi družbena organizacija in strokovno društvo, če ima za to opravičen interes.

(3)

Pregled in prepis spisov se lahko zahteva tudi ustno. Od osebe iz prejšnjega odstavka sme organ zahtevati, naj pismeno ali ustno na zapisnik obrazloži svojo pravno korist.

(4)

Ne morejo se pregledovati in ne prepisovati: zapisnik o posvetovanju in glasovanju, uradna poročila in osnutki odločb ter drugi spisi, ki veljajo za zaupne, če bi se s tem lahko onemogočil namen postopka, ali če je to v nasprotju z javno koristjo ali z opravičeno koristjo kakšne stranke ali koga drugega.

(5)

Stranka in vsakdo drug, ki verjetno izkaže svojo pravno korist v zadevi, ter prizadeti državni organi imajo pravico zahtevati obvestila o poteku postopka.

(6)

Zoper zavrnitev zahtev iz prejšnjih odstavkov je dovoljena posebna pritožba tudi takrat, kadar ni bil izdan pismen sklep. Pritožba se lahko poda takoj.

V. poglavje

VROČANJE

1. Način vročanja

81. člen

(1)

Vročanje spisov (vabil, odločb, sklepov in drugih uradnih spisov) se opravlja praviloma tako, da se spis izroči tistemu, ki mu je namenjen.

(2)

Spisi se vročajo po pošti, ali pa jih vroča organ po svoji uradni osebi. Tistega, ki mu je treba vročiti spis, je samo izjemoma dovoljeno povabiti za to, da ga prevzame, če to zahteva narava ali pomen spisa, ki ga je treba vročiti.

(3)

Način vročitve določi organ, čigar spis je treba vročiti.

82. člen

(1)

Vroča se samo ob delavnikih, in sicer podnevi.

(2)

Organ, čigar spis je treba vročiti, lahko iz posebno tehtnih vzrokov odredi, naj se vročitev opravi tudi na nedeljo ali na državni praznik, če je to neogibno potrebno, pa celo ponoči.

(3)

Po pošti se lahko vroča tudi ob nedeljah in ob državnih praznikih.

83. člen

(1)

Vročitev se praviloma opravi v stanovanju, v poslovnem prostoru ali v delavnici, kjer je zaposlen tisti, ki mu je treba kaj vročiti, odvetniku pa tudi v njegovi odvetniški pisarni.

(2)

Vročitev se lahko opravi tudi izven prostorov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena, če je naslovnik pripravljen spis sprejeti; če ni takih prostorov, pa se lahko opravi vročitev taki osebi, kjerkoli se najde.

2. Posredno vročanje

84. člen

(1)

Kadar tistega, ki mu je treba spis vročiti, ni najti v stanovanju, se opravi vročitev tako, da se spis izroči kateremu od odraslih članov njegovega gospodinjstva, kadar tudi teh ni najti, pa hišniku ali sosedu, če v to privolita.

(2)

Kadar je treba opraviti vročitev na delovnem mestu tistega, ki mu je treba spis vročiti, pa tega ni tam, se lahko vroči osebi, ki je tam zaposlena, če ga hoče sprejeti. Odvetniku se lahko vroči spis tudi tako, da se izroči osebi, ki je zaposlena v odvetniški pisarni.

(3)

Po prvem in drugem odstavku tega člena se spis ne sme izročiti osebi, ki je v istem postopku udeležena z nasprotnim interesom.

85. člen

(1)

Če se ugotovi, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti, odsoten in da mu osebe, omenjene v 84. členu tega zakona, spisa ne morejo pravočasno izročiti, se spis vrne organu, ki ga je izdal, z navedbo, kje je naslovnik.

(2)

Če ostane prebivališče tistega, ki mu je treba spis vročiti, kljub poizvedovanju neznano, mu postavi organ, ki je spis izdal, začasnega zastopnika po 55. členu tega zakona in temu izroči spis.

86. člen

(1)

Če se vročitev ne da opraviti niti tako, kot je predpisano v 84. členu tega zakona, pa ni ugotovljeno, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti, odsoten, ga izroči vročevalec pristojnemu organu občine, v kateri ima naslovnik prebivališče, če gre za vročitev po pošti, pa pošti njegovega prebivališča. Na vrata stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice tistega, ki mu je treba spis vročiti, pribije vročevalec pismeno sporočilo, kje je spis. Na sporočilu in na samem spisu, ki bi ga bil moral vročiti, navede vročevalec vzrok take vročitve in dan, ko je sporočilo pribil na vrata, ter se podpiše.

(2)

Vročitev velja za opravljeno, ko je sporočilo pribito na vrata. Poznejša poškodba ali uničenje takega sporočila ne vpliva na veljavnost vročitve.

(3)

O vročitvi, ki je bila opravljena na način, kot je predpisan v prvem odstavku tega člena, je treba obvestiti organ, ki je vročitev odredil.

3. Obvezno osebno vročanje

87. člen

(1)

Spis se mora vročiti osebno tistemu, kateremu je namenjen, kadar je taka vročitev predpisana s tem zakonom ali z drugim predpisom, kadar začne teči od dneva vročitve rok, ki se ne more podaljšati, ali kadar to posebej odredi organ, ki je odredil vročitev. Da je spis osebno vročen odvetniku, se šteje tudi tedaj, če se izroči osebi, ki je zaposlena v odvetniški pisarni.

(2)

Če tistega, ki mu je treba spis osebno vročiti, ni najti v stanovanju, poslovnem prostoru ali delavnici ali če v odvetniški pisarni ni najti niti osebe, ki je v njej zaposlena, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, in mu pri kateri od oseb, navedenih v 84. členu tega zakona, pusti pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju oziroma na delovnem mestu, da sprejme spis. Če vročevalec niti potem ne najde tistega, ki mu je treba spis vročiti, ravna tako, kot je predpisano v 86. členu tega zakona; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

(3)

S tem, da se spis vroči zakonitemu zastopniku, pooblaščencu ali pooblaščencu za vročitve (89. člen), se šteje, da je vročen sami stranki.

4. Posebni primeri vročanja

a) Vročanje zakonitemu zastopniku in pooblaščencu

88. člen

(1)

Vročitev morebitnemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu stranke se opravi tako, kot je predpisano v členih 81 do 87 tega zakona.

(2)

Če ima več strank skupnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca v isti zadevi, se za vse vroča temu zakonitemu zastopniku oziroma pooblaščencu. Če ima stranka več pooblaščencev, zadostuje, da se vroči samo enemu od njih.

b) Vročanje pooblaščencu za vročitve

89. člen

(1)

Stranka lahko pooblasti določeno osebo, ki naj se ji vročajo vsi spisi zanjo. Če stranka obvesti o tem organ, ki vodi postopek, vroča organ vse spise temu pooblaščencu (pooblaščenec za vročitve).

(2)

Pooblaščenec za vročitve mora vsak spis nemudoma poslati stranki.

(3)

Če bi se z neposrednim vročanjem stranki, pooblaščencu ali zakonitemu zastopniku zelo zavlačeval postopek, lahko uradna oseba, ki vodi postopek, naloži stranki, naj za posamezno zadevo v določenem roku imenuje pooblaščenca za vročitve na sedežu organa. Če stranka tega ne stori, lahko organ ravna po 55. členu tega zakona.

(4)

Kadar je stranka ali njen zakoniti zastopnik v tujini, pa v Jugoslaviji nima pooblaščenca, mu je treba ob vročitvi prvega spisa naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve in ga opozoriti, da mu bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sam imenoval pooblaščenca.

(5)

Šteje se, da je z vročitvijo spisa pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba spis vročiti.

90. člen

(1)

Kadar je več strank skupaj udeleženih v postopku z istovetnimi zahtevki, pa nimajo skupnega pooblaščenca, morajo pri prvem dejanju v postopku naznaniti organu skupnega pooblaščenca za vročitve, če je mogoče, takega, ki stanuje v sedežu organa. Dokler ne naznanijo skupnega pooblaščenca za vročitve, se šteje za takega pooblaščenca tista izmed strank, ki je na prvi skupni vlogi prva podpisana ali navedena. Če se ne more na tak način določiti pooblaščenec, lahko določi uradna oseba, ki vodi postopek, za pooblaščenca katerokoli od teh strank. Če je strank veliko ali če so iz raznih krajev, lahko naznanijo več takih pooblaščencev in navedejo, katere od strank bo zastopal posamezen pooblaščenec; to lahko stori tudi sama uradna oseba.

(2)

Skupni pooblaščenec za vročitve mora brez odlašanja obvestiti vse stranke o spisu, ki ga je zanje prejel, in jim omogočiti, da ga pregledajo, prepišejo in overijo; spis hrani praviloma pooblaščenec.

(3)

V spisu, ki se vroči pooblaščencu za vročitve, morajo biti navedene vse osebe, za katere se vroča.

c) Vročanje državnim organom, samoupravnim organizacijam in skupnostim

91. člen

(1)

Državnim organom, samoupravnim organizacijam in skupnostim se vroča tako, da se pisanje izroči uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje pisanj, če ni za posamezne primere drugače predpisano.

(2)

Če je v postopku udeležena poslovna enota, naselje, skupina oseb idr. (drugi odstavek 50. člena), se jim vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki so jo ti določili (četrti odstavek 53. člena).

(3)

Če vročevalec v določenem delovnem času ne najde osebe, ki je določena za sprejemanje spisov, lahko izroči spis katerikoli pri organu oziroma organizaciji zaposleni osebi, ki jo najde v njenih prostorih.

d) Vročanje drugim osebam

92. člen

(1)

Osebam in ustanovam v tujini ter takim osebam v državi, ki uživajo diplomatsko imuniteto, se vročajo spisi po zveznem upravnem organu, pristojnem za zunanje zadeve, če ni v mednarodnih pogodbah drugače določeno.

(2)

Državljanom Socialistične federativne republike Jugoslavije v tujini se izpiski iz matičnih knjig, spričevala, potrdila in druga na zahtevo stranke izdana pisanja lahko vročajo neposredno. Druga pisanja se jim vročajo po diplomatskih in konzularnih predstavništvih Socialistične federativne republike Jugoslavije.

(3)

Vojaškim osebam, uslužbencem milice in osebam, ki so zaposlene v kopenskem, rečnem, morskem in zračnem prometu, se spisi zanje lahko izročajo tudi njihovemu poveljstvu oziroma organu ali organizaciji, pri kateri so zaposleni.

93. člen

Osebam, ki jim je vzeta prostost, se vročajo spisi po upravi zavoda, v katerem so.

e) Vročanje z javnim naznanilom

94. člen

Če gre za večje število oseb, ki organu niso znane ali ki se ne morejo določiti, se jim spis vroči z javnim naznanilom na oglasni deski organa, ki ga je izdal. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo naznanilo nabito na oglasno desko, če organ, ki je spis izdal, ne določi daljšega roka. Poleg objave na oglasni deski lahko objavi organ naznanilo tudi v časnikih oziroma drugih sredstvih javnega obveščanja ali na kakšen drug običajen način.

f) Odklonitev sprejema

95. člen

(1)

Če tisti, na katerega je spis naslovljen, oziroma odrasli član njegovega gospodinjstva brez zakonitega razloga spisa noče sprejeti ali če ga noče sprejeti oseba, ki je zaposlena v državnem organu, samoupravni organizaciji ali skupnosti ali v odvetniški pisarni, oziroma ga noče sprejeti oseba, ki jo je za sprejemanje spisov določilo naselje, skupina oseb idr. (drugi odstavek 50. člena), pusti vročevalec spis v stanovanju, kjer taka oseba stanuje, oziroma v prostorih, kjer je zaposlena, ali pa pribije spis na vrata stanovanja oziroma prostorov.

(2)

Če se opravi vročitev tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, zapiše vročevalec na vročilnici dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je spis pustil; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

g) Sprememba stanovanja

96. člen

(1)

Če stranka ali njen zakoniti zastopnik med postopkom spremeni svoje stalno prebivališče ali stanovanje, mora o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek.

(2)

Če tega ne storita in vročevalec kljub poizvedovanju ne more zvedeti, kam sta se odselila, odredi organ, ki vodi postopek, naj se vse nadaljnje vročitve v postopku za to stranko opravljajo tako, da se spis pribije na oglasno desko tega organa.

(3)

Vročitev velja za opravljeno po izteku osmih dni od dneva, ko je bil spis pribit na oglasno desko organa, ki vodi postopek.

(4)

Če pooblaščenec oziroma pooblaščenec za vročitve med postopkom spremeni svoje stalno prebivališče ali stanovanje, pa o tem ne obvesti organa, ki vodi postopek, se opravi vročitev, kot da pooblaščenec sploh ni bil postavljen.

5. Vročilnica

97. člen

(1)

Potrdilo o vročitvi (vročilnica) podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik sam z besedami zapiše na vročilnici dan prejema.

(2)

Če prejemnik ne zna pisati ali se ne more podpisati, zapiše vročevalec na vročilnici njegovo ime in dan izročitve, poleg tega pa opombo, zakaj se prejemnik ni podpisal.

(3)

Če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in z besedami napiše dan izročitve; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

(4)

Če se vroči spis kateri od oseb, ki so navedene v 84. členu tega zakona, navede vročevalec na vročilnici, komu je spis izročil in njegovo razmerje nasproti tistemu, kateremu bi ga bil moral vročiti.

(5)

Če se opravi vročitev po 86. členu tega zakona, je treba navesti na vročilnici dan sporočitve in dan, ko je bil spis izročen občinskemu organu oziroma pošti.

6. Pomote pri vročanju

98. člen

(1)

Če se zgodi pri vročitvi pomota, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil spis namenjen, ta spis dejansko dobila.

(2)

Če se vročilnica izgubi, se vročitev lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi.

VI. poglavje

ROKI

99. člen

(1)

Za posamezna dejanja v postopku so lahko določeni roki.

(2)

Če roki niso določeni z zakonom ali z drugim predpisom, jih glede na okoliščine primera določi uradna oseba, ki vodi postopek.

(3)

Rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, se lahko podaljšata na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje.

100. člen

(1)

Roki se računajo po dnevih, mesecih in letih.

(2)

Če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Rok, ki je določen po mesecih oziroma po letih, se konča s pretekom tistega dneva v mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je bilo komu kaj vročeno ali sporočeno, oziroma z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok. Če tega dneva v zadnjem mesecu ni, se konča rok zadnji dan v tem mesecu.

(3)

Konec roka je lahko označen tudi z določenim koledarskim dnem.

101. člen

(1)

Začetka in teka rokov ne ovirajo nedelje in državni prazniki.

(2)

Če je zadnji dan roka nedelja ali državni praznik ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, se izteče rok s pretekom prvega naslednjega delavnika.

102. člen