TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1.100,00 EUR sodne takse.

Določba 202. člena KZ-1 predstavlja lex generalis določbe 196. člena KZ-1 - slednja ureja samo tiste položaje, ko delodajalec ne plača prispevkov za socialno varnost delavca na podlagi delovnega razmerja. Določba 202. člena KZ-1 pa je po vsebini širša in ne zajema neplačevanja prispevkov za socialno varnost na podlagi delovnega razmerja, temveč opredeljuje vsakršno ravnanje v nasprotju s predpisi o socialnem zavarovanju (kršitev predpisov o socialnem zavarovanju predstavljajo neplačevanje avtorskih prispevkov, invalidnine, dodatka za pomoč in postrežbo in drugih socialnih prejemkov).

Vrhovno sodišče je vezano na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega v konkretnem primeru izhaja, da je bil obsojenec tisti, ki je bil pooblaščen za vodenje poslov, odgovoren za poslovanje obeh gospodarskih družb I. S., d. o. o., in I., d. o. o., s tem pa odgovoren za pravilno in zakonito plačevanje prispevkov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih prič (delavcev in stečajnih upraviteljev) in obsojenčevega zagovora zaključilo, da je bil obsojenec direktor in dejanski poslovodja obeh gospodarskih družb tudi v obdobju, ko sta bila sicer statusnopravno gledano kot direktorja obeh gospodarskih družb v javnih evidencah navedena Z. K. in B. B., za katera je sodišče ugotovilo, da gre za slamnata direktorja.

Neizpolnitev delovnopravnih obveznosti gospodarskih družb ne more razbremeniti obsojenca njegove kazenskopravne odgovornosti. Pri očitanem kaznivem dejanju je potrebno upoštevati zakonske znake po 196. členu KZ-1, iz katerega izhaja, da se mora obsojenec i) zavedati, da ne ravna po predpisih in ii) zavedati posledic svoje kršitve.

Institut priglasitve terjatev v stečajnem postopku ne vpliva na adhezijski postopek tako, da bi bilo treba slednjega ustaviti ali prekiniti, saj takšnega razmerja oziroma prednostne obravnave stečajnega postopka ne določata niti ZKP niti ZFPPIPP, takšnih stališč pa ni možno najti niti v procesni teoriji. Ker noben zakon ne določa, da je treba adhezijski postopek ustaviti oziroma prekiniti, niti nima neprijava terjatve v stečajnem postopku (pravne ali fizične osebe) za posledico prekluzijo premoženjskopravnega zahtevka, izvirajočega iz storjenega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o premoženjskopravnih zahtevkih odločilo na podlagi dejstev, ugotovljenih v tem kazenskem postopku. Odločitev kazenskega sodišča o premoženjskopravnih zahtevkih bi bila materialnopravno napačna le v primeru, če bi zagovornik zatrjeval in izkazal, da je do poplačila terjatev v stečajnem postopku prišlo pred pravnomočnostjo izpodbijane kazenske sodbe. S poplačilom terjatev v stečajnem postopku (delno) prenehajo tudi odškodninske terjatve oškodovancev, ker je škoda, ki jim je nastala s kaznivim dejanjem, na ta način (vsaj delno) povrnjena. Tega pa zagovornik z očitkom o neprijavi terjatev takšne situacije ne zatrjuje in je po logiki stvari še manj izkaže.