TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 357. člena Zakona o kazenskem postopku.

V konkretnem primeru je potrebno presoditi, ali je podana objektivna identiteta med prekrškom, opisanem v plačilnem nalogu in kaznivim dejanjem, kot je opisan v izreku pravnomočne sodbe, torej, ali so dejstva, ki sta jih ugotovili sodišče in prekrškovni organ in so bila podlaga za njuno odločitev, ista ali bistveno enaka. Pri tem pravna kvalifikacija dejanj in namen varstva posamezne norme sama zase nista pomembna oziroma na presojo, ali gre za isto stvar, ne vplivata. Vendar pa ne gre prezreti dejstva, da se v konkretnem primeru dispoziciji obravnavanih zakonskih norm (drugi odstavek 6. člena ZRJM-1 in prvi odstavek 123. člena KZ-1) ne prekrivata, saj je pri prekršku inkriminiran sam udarec in telesna poškodba ni njen zakonski znak, pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe pa je posledica - huda telesna poškodba bistveni znak tega kaznivega dejanja, čemur sledi tudi različen konkretni opis obeh dejanj. V opisu prekrška je sicer navedeno, da je obdolženec oškodovanca poškodoval, vendar pa je ta poškodba popolnoma nekonkretizirana in v primeru, da bi poškodba bila zakonski znak prekrška, takšen opis ne bi zadostoval za konkretizacijo takšnega zakonskega znaka. Iz opisa prekrška pa nikakor ni razvidno, da bi oškodovanec pri dejanju utrpel hudo telesno poškodbo.

Po drugi strani opis kaznivega dejanja temelji na očitku povzročitve hude telesne poškodbe, ki je natančno opisan.