TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Določbo 1. točke prvega odstavka 10. člena ZDoh-2 je treba razumeti tako, da se besedilo "iz virov dohodka znotraj Slovenije" navezuje (le) na poslovno enoto nerezidenta. Glede na takšno vsebino zadevne določbe so ugotavljanje, ali nerezidentom izplačani dohodki tožnico bremenijo v breme (virov) njenih dohodkov, ki jih dosega znotraj Slovenije ali zunaj nje, ter vsi s tem povezani ugovori za odločitev nerelevantni. Za zaključek, da imajo obravnavani dohodki, izplačani nerezidentom, vir v Sloveniji (in so zato tu obdavčeni z dohodnino), je bistveno, da je te dohodke izplačala oziroma so bili zaračunani tožnici, ki je rezidentka Slovenije, da gre za dohodke iz zaposlitve oziroma iz opravljanja storitev in da se ti dohodki v skladu z ZDDPO-2 štejejo za odbitno postavko pri izračunu davčne osnove tožnice kot rezidentke Slovenije (da je temu tako in da je tožnica nerezidentom izplačane dohodke tudi upoštevala kot odbitno postavko pri izračunu svoje davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb, med strankama tudi ni sporno).

Ugovori tožnice, ki se nanašajo na mednarodne sporazume o izogibanju dvojnega obdavčevanja do drugačne odločitve ne morejo privesti, saj takšni sporazumi s konkretnimi državami niso bili sklenjeni in zato obdavčitev v obravnavanem primeru temelji (izključno) na določbah slovenske zakonodaje.

V presojo, ali je zakonska ureditev ekonomsko primerna in smotrna, se (ne to in tudi ne Ustavno) sodišče ne more spuščati.

Določbe ZPDDP ne dajejo podlage za stališče, da so s posebnim davkom na določene prejemke obdavčena samo izplačila na storitve, opravljene na podlagi pogodb, sklenjenih po slovenskem pravu. Za obdavčitev je bistvena presoja, ali vsebina posameznih pogodb ustreza vsebini pogodb, kot so opredeljene v prvem odstavku 3. člena ZPDDP.