TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Stališče tožeče stranke, da domneva iz 1. odstavka 19. člena ZSR o trajnem prenehanju uporabe stanovanja velja le za primere, ko je ugotovljeno, da neuporaba traja več kot šest mesecev, je materialnopravno zmotno. Domneva, da se šteje, da gre po določenem roku za trajno prenehanje uporabe stanovanja, je v določbah ZSR namreč zato, da stanodajalcu po preteku roka ni treba več dokazovati namena trajnega prenehanja uporabe stanovanja. Kadar pa so okoliščine take, da je namen trajnega prenehanja uporabe jasen, preneha imetnik stanovanjske pravice trajno uporabljati stanovanje že ob izselitvi. Sicer pa je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno oboje, t.j. tako jasen namen trajne neuporabe že ob izselitvi, kot tudi več kot šestmesečna trajna neuporaba stanovanja. Ob ugotovitvi, da se je tožeča stranka v stanovanje vračala le občasno ob vikendih, pa je materialnopravno pravilen tudi zaključek nižjih sodišč, da taka uporaba stanovanja ne predstavlja uporabe v smislu 2. odstavka 1. člena ZSR.