TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pojem običajne cene je pravni standard, kateremu mora sodišče ustrezno določiti vsebino glede na okoliščine posameznega primera. Drži, kar navaja tožena stranka v pritožbi, da iz sodne prakse izhaja, da mora tožeča stranka podati dovolj trditev, da sodišče lahko določi vsebino običajne cene. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje pritožba tožene stranke, se nanašajo zlasti na situacije, ko stranke (izvajalci) niso ponudile nobene konkretne podlage za presojo zahtevane cene kot običajne, oz. niso specificirale nobenih parametrov za določitev običajne cene (in so bili zato tudi njihovi zahtevki po višini bolj ali manj nepreizkusljivi). V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka natančno navedla, katere storitve oz. dela je opravila in se pri tem sklicevala na vtoževana računa, ki sta natančno specificirana po vrsti del, njihovi količini in ceni. Pojasnila je tudi, da so njene cene običajne in da je vse (torej tudi za predhodno izdane račune, ki jih je tožena stranka poravnala) zaračunavala v skladu s cenikom, ki ga je priložila kot dokaz (priloga spisa A11, 12). V takšnih dejanskih okoliščinah tožena stranka ni bila brez bremena, da konkretizirano ugovarja "nerazumni ceni", saj je vse cene lahko preverila in je nenazadnje morala imeti resen in razumen razlog za takšen ugovor.