TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 245/2001 z dne 18. 4. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1713/2000 z dne 24. 1. 2001 in s sodbama Okrožnega sodišča v Kranju št. P 25/96 z dne 8. 5. 2000 in z dne 8. 8. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

Očitki zatrjevane kršitve 22. člena Ustave so neutemeljeni, ker je sodišče svojo odločitev izčrpno obrazložilo in jo utemeljilo z razumnimi ter logičnimi pravnimi argumenti. Iz te pravice tudi ne izhaja dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh navedb, ali da izvede vse dokaze, ki jih predlagata pravdni stranki, ampak zgolj do tistih, ki so za odločitev o zadevi pravno pomembne. Pri tem je pomembno, da sodišče pojasni, zakaj posameznega dokaznega predloga ni sprejelo. To pa je sodišče v obravnavani zadevi tudi storilo. Stališče, po katerem ni prišlo do kršitve pravila zakonitega sodnika, ker je sodil v zadevi senat, ki mu je bila zadeva dodeljena in ne senat pritožbenega sodišča, ki je odločal o delegaciji, ni pa odločal o stvari sami, pa tudi ni ustavno nesprejemljivo z vidika drugega odstavka 23. člena Ustave. Ker so predmet ustavne pritožbe sodne odločbe izdane v pravdnem postopku, sodišče ni moglo kršiti pritožnikovih pravic iz 18., 21. in 34. člena Ustave. Ker pritožniki nisi izčrpali pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na sojenje brez nepotrebnega odlašanja zavrglo.