TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega E.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Preozko je stališče, da se v primerih, ko storilec pisanje z žaljivo vsebino naslovi na javnega uslužbenca ali ustanovo, v njem pa govori o upravičencu do zasebne tožbe, šteje, da je zasebni tožilec izvedel za kaznivo dejanje in storilca takrat, ko mu je javni uslužbenec ali ustanova izročila pisanje, saj da šele takrat lahko izve za vse relevantne okoliščine, pomembne za vložitev zasebne tožbe. Rok iz 1. odstavka 52. člena ZKP namreč začne teči, tudi če se zasebni tožilec seznani s pisanjem, ki mu ni izročeno, tako da ga prebere ali na drug način seznani z bistveno vsebino takega pisanja.

Kaznivo dejanje razžalitve je dokončano, ko se z žaljivo izjavo seznani druga oseba, pri čemer ni nujno, da je to oškodovanec. Pogoj je le, da mora biti iz izjave oškodovanec razpoznaven.

Po 421. členu ZKP sme zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le v korist obsojenca. Morebitna ugotovitev, da ima obsojenčevo dejanje zakonske znake kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavku 170. člena ZKP, ki je težje od kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, bi bila obsojencu v škodo, zato tega očitka v zahtevi ni mogoče upoštevati.