TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Iz podatkov v spisu, tožbenih navedb in zaslišanja tožnika na glavni obravnavi sodišče ni našlo nobene dejanske podlage za oceno, da bi tožena stranka očitno morala uporabiti kakšno drugo metodo psiho-socialnega svetovanja oziroma pristopa k obravnavi tožnika, preden mu je izrekla ukrep pridržanja. V podatkih v spisu ni (bilo) nič o tem, da bi tožnik imel neke posebne potrebe zaradi kakšne njegove specifične ranljivosti in tega tudi ni kazal na obravnavi pred sodiščem.

Sodišče se strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma ali njegove izpostave glede na pogostost varnostnih problemov, v katere je bil vpleten tožnik že takoj kmalu po vložitvi prošnje in potem ves čas, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v centru za tujce. Tožnik je bil namreč v varnostne incidente vpleten tako v Azilnem domu, kot tudi zunaj njega. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, in ki dopušča prosilcu več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.