TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Pritožbeno sodišče ne more pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Sodišče druge stopnje sicer opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse, da je izrek tisti del obtožnega akta, na katerega se, zaradi zagotavljanja pravice do učinkovite obrambe (prva alineja 29. člena Ustave RS), veže zahteva po določni navedbi vseh dejstev in okoliščin kot podlage, katera natančno obvešča obdolženca o vseh dejanskih in pravnih elementih očitka; šele tedaj mu je zagotovljen primeren čas in možnosti za pripravo lastne obrambe. Jasno in določno zamejen obtoženi očitek, ki predstavlja konkretizacijo vseh (objektivnih) zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, pa po drugi strani omogoča tudi realizacijo ustavnega načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem). Obrazložitev obtožnega akta oziroma spisovni podatki manjkajoče konkretizacije (objektivnih) zakonskih znakov v izreku ne morejo nadomestiti. V vsakem tožilskem aktu, ki naslavlja očitek storitve kaznivega dejanja na določeno osebo, je zato tožilstvo dolžno očitek tako določno opredeliti z dejstvi in okoliščinami iz realnega sveta, da ni dvoma, kaj točno predstavlja vsebino kazenskopravnega očitka. Vprašanje zadostne konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja v obtožnici predstavlja torej pravno in ne dejansko vprašanje, ki mora biti zaradi zagotovitve obrambnih kavtel rešeno že ob vložitvi obtožnega akta.

Neutemeljena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožilstvo v obtožbenem očitku ni v potrebni meri konkretiziralo zakonskega znaka očitanega dejanja, ki se nanaša na "odkritje nečesa, kar bi lahko škodovalo časti ali dobremu imenu oškodovanke". Zapis pretnje, da bo na internetu objavljen posnetek enega izmed oškodovankinih popoldanskih bivanj v C. dne 29. 6. ali njenega razvrata v D. dne 13. 8., kjer se dobro vidi, kako debela in nagnusna je, je prvostopenjsko sodišče vrednotilo selektivno, torej ne kot celoto, in na tej podlagi zmotno zaključilo, da razkrivanje zunanjega videza osebe in bivanja osebe v hotelu oziroma podobnem nastanitvenem objektu, brez navedbe konkretnih okoliščin vsebine dogajanja v teh objektih, ne zadošča kriteriju določnosti kazenskopravnega očitka po določbi drugega odstavka 213. člena KZ-1. Pritožniki upravičeno opozarjajo na pomen pojma "razvrat", uporabljenega v tenorju obtožnega akta, in utemeljeno ugotavljajo, da celota zapisanega jasno in očitno izkazuje grožnjo obdolženke, da bo razkrila oškodovankine nemoralne spolne aktivnosti v popoldanskem času v navedenih nastanitvenih objektih njeni družini in sodelavcem, s tem pa nekaj, kar bi lahko škodilo vsaj njenemu dobremu imenu.