TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se dosojena odškodnina zviša za 4.000,00 EUR, to je na 29.100,80 EUR, v ostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sklep se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 120,57 EUR, in sicer v korist proračuna Republike Slovenije na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-6370421877 s sklicem 00800370 9512023 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp 951/2023), v roku 15-tih dni od prejema te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati tudi ugotovljen strah (anksioznost), ki tožnico dokazano omejuje ob udeležbi v prometu. Razen tega je po presoji pritožbenega sodišča premalo upoštevano, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara šele sedemindvajset let in bo po rednem teku stvari omejitve trpela še dolgo. Ker živi v Ljubljani, je tožnica vsakič, ko zapusti bivališče, zaradi strahu ob prečkanju ceste hudo omejena v svojih aktivnostih. Hudo je omejena tudi, ker ne zmore več praktično nobenega umskega dela oziroma udejstvovanja, pa tudi pri fizičnih aktivnostih je precej omejena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova ob 100 % temelju 95.000,00 EUR in je, glede na to, da je tožnica 80 % sama odgovorna za nesrečo, dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 4.000,00 EUR.

Čeprav je treba pritrditi toženki, da glede na mnenje izvedenca B., ki je kompetenten za presojanje psihičnih posledic utrpele poškodbe glave, do pretrganja zastaranja (360. člen OZ) ni prišlo, ugovor zastaranja ni utemeljen. Pritožbeno sodišče vztraja na stališču, ki ga je zavzelo v sodbi II Cp 2395/2018, da je treba pri razlagi 352. člena OZ upoštevati interes oškodovanca, da učinkovito uveljavi pravico, ki mu jo podeljuje pravni red in pravila o zastaralnem roku uporabiti glede na okoliščine konkretnega primera tako, da tožeči stranki ni nesorazmerno naloženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Zastaranje je institut, ki predstavlja izjemo od splošnega načela o dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), zato je treba določbe o zastaranju razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče RS se je v zadevi II Ips 10/2023 ukvarjalo z vprašanjem, ali zastaranje nepremoženjske škode, ki izvira iz istega historičnega škodnega dogodka, teče ločeno glede posamezne oblike nepremoženjske škode in zavzelo stališče, da je treba 352. člen OZ razlagati tako, da je začetek zastaralnega roka za vse oblike nepremoženjske škode praviloma vezan na isti trenutek, to je, ko je oškodovanec izvedel za obstoj in višino celotne nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je prepričano, da v okoliščinah konkretnega primera enako velja za premoženjsko škodo za tujo pomoč.