TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornika obs. J.M. za varstvo zakonitosti se ugodi in se v uvodu navedeni izpodbijani pravnomočni sodbi glede tega obsojenca razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Čeprav iz opisa ravnanj izhaja, da sta obsojenca storila očitano kaznivo dejanje kot sostorilca, sodišče s tem, ko je razsodilo, da je storil vsak po eno kaznivo dejanje, ni kršilo kazenskega zakona, ker bi glede dejanja uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4.

točka 372. člena ZKP).

Konkretizacija naklepa (iz podobnih razlogov tudi malomarnosti) je stvar obrazložitve, za sam opis dejanja v izreku pa zadostuje, da daje okvir za ugotavljanje določene vrste krivdne oblike. Tudi v primeru obarvanega naklepa situacija ni drugačna.

Abstraktni opis ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja (1.

točka 1. odstavka 359. člena ZKP).

Pri pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja po 3. odstavku 186. člena KZ-77 ni potrebno še sklicevanje na 1. odstavek navedenega člena.

S tem ko je sodišče glede na zahtevo 3. odstavka 300. člena ZKP-77 v zvezi z obstojem posebno tehtnih razlogov za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti obrazložilo le, da je zadeva nujna, ni navedlo razlogov o tem odločilnem dejstvu (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).