TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba obdolžene se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženka je dolžna plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obdolženki se ne očita, da bi prekršila dovoljeno hitrost vožnje na avtocesti, vožnja s hitrostjo v okviru dovoljene hitrosti vožnje pa ne izključuje kršitve 30. člena ZVCP-1, to je vožnje z neprilagojeno hitrostjo določenim pogojem.

Obdolženka je, da bi preprečila trčenje z vozilom, ki jo je že prehitevalo, odstopila od prehitevanja in sunkovito odvila volan v desno, pri tem pa izgubila oblast nad vozilom. Glede na tak manever med vožnjo vozila z večjo hitrostjo, do katerega je prišlo povsem zavestno, je obdolženki glede na njene osebne lastnosti (voznica z opravljenim vozniškim izpitom) in upoštevajoč že objektivno pričakovano nevarnost, da bo zaradi delovanja določenih fizikalnih sil prišlo pri takem manevru do zanašanja vozila, mogoče očitati, da pri tem ni ravnala s potrebno pazljivostjo in da je lahko pričakovala prepovedano posledico, to je zanašanje vozila in izgubo nadzora nad vozilom, v katero pa ni privolila, torej je ravnala z zavestno malomarnostjo.

Razlikovanje med zavestno in nezavestno malomarnostjo upoštevajoč sodobno kazenskopravno znanost ne vpliva na višjo ali nižjo stopnjo te vrste, temveč je v vsakem posamičnem primeru potrebno ugotoviti, ali ugotovljena zavestna ali nezavestna malomarnost pomeni večjo ali manjšo stopnjo krivde iz malomarnosti.

Po teoriji adekvatnosti je potrebno ugotoviti, ali je določen učinek, za katerega ni sporno, da je posledica obdolženčevega ravnanja, mogoče tudi v vrednostnem smislu pripisati obdolžencu (objektivna pripisljivost dejanja). Nauk o objektivni pripisljivosti pove, da je poleg naravoslovno pojmovane vzročnosti potrebna še nadaljnja predpostavka, in sicer pozitivna ocena, da je posledico tudi v vrednostnem smislu mogoče šteti za storilčevo delo.