Odločba o razveljavitvi drugega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, kolikor se odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kadar gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, z odložnim rokom in o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani v delu, v katerem je predlog za odlog nad tremi meseci zavrnjen

2439. Odločba o razveljavitvi drugega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, kolikor se odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kadar gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, z odložnim rokom in o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani v delu, v katerem je predlog za odlog nad tremi meseci zavrnjen

Številka: U-I-171/16-15
Up-793/16-25

Datum: 11. 7. 2019

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Marjetke Podgoršek, Ljubljana, ki jo zastopa Špela Zamljen, odvetnica v Ljubljani, na seji 11. julija 2019

Drugi odstavek 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15 in 11/18) se razveljavi, kolikor se odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kadar gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom.

Razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do drugačne zakonske ureditve oziroma najkasneje do izteka roka iz prejšnje točke izreka sodišča odločajo o predlogu za odlog izvršbe za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, po drugem odstavku 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju tako, da ob upoštevanju vseh okoliščin primera dosežejo pravično ravnovesje med interesi upnika in dolžnika. Navedeni predlog za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je dovoljeno podati najkasneje 14 dni pred datumom izpraznitve in izročitve stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, razen če so posebno upravičeni razlogi nastali kasneje ali je bil dolžnik onemogočen, da bi podal predlog za odlog v navedenem roku.

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 2281/2016 z dne 12. 8. 2016 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 3191 In 1579/2005 z dne 26. 5. 2016 se razveljavita v delu, v katerem je predlog za odlog nad tremi meseci zavrnjen, in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je v postopku za izpraznitev in izročitev nepremičnine ugodilo predlogu pritožnice za odlog izvršbe za čas treh mesecev od izdaje tega sklepa. Ni pa ugodilo njenemu predlogu, da se odloži izvršba do konca zdravljenja, čeprav predloga izrecno ni zavrnilo. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep v zavrnilnem delu, kolikor sodišče ni ugodilo predlogu dolžnice za odlog izvršbe nad časovno omejitvijo treh mesecev od izdaje sklepa sodišča prve stopnje. Odločitev sodišč temelji na stališču, da na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče iz posebno upravičenih razlogov izvršbo lahko odloži za največ tri mesece. Po stališču pritožbenega sodišča je drugi odstavek 71. člena ZIZ jasen, saj dovoljuje odlog izvršbe za tri mesece in ne omogoča odloga do konca zdravljenja pritožnice. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da na podlagi navedene določbe ni kršeno načelo pravne in socialne države, ker je treba v izvršilnem postopku gledati interese obeh strank, upnika, ki ne more do svoje nepremičnine, in dolžnice, ki biva v tuji nepremičnini in ne plačuje stroškov in uporabnine. Višje sodišče je še poudarilo, da je bistvo izvršilnega postopka, da se v čim krajšem času uresniči upnikova pravica do sodnega varstva.

Pritožnica zatrjuje kršitev pravice iz 14. in 22. člena Ustave ter kršitev načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave. Pritožnica je v izvršbi predlagala, naj se izvršba odloži, dokler se ji vsaj deloma ne izboljša zdravstveno stanje in si toliko ne opomore, da bo psihično in fizično sposobna za izpraznitev in izročitev nepremičnine v posest, tako da to zanjo ne bo življenjsko nevarno, ker naj bi bili podani posebno upravičeni razlogi. Svoj predlog je utemeljevala s tem, da je bila v začetku leta 2016 dvakrat operirana na možganih zaradi dveh anevrizem na desni možganski arteriji. Navaja, da je krvavela v področje malih možganov, da je bila dlje časa klinično mrtva in da je bila 21 dni v intenzivni negi. Pravi, da zdravljenje še vedno poteka, zato se mora izogibati kakršnemukoli stresu, selitev pa bi bila zanjo življenjsko nevarna. Z njo v stanovanju biva njen 42-letni sin, ki je invalid in je na razvojni stopnji pet do sedem let starega otroka ter je od nje popolnoma odvisen. Oba naj bi imela nizko pokojnino, zato naj bi se z nadaljevanjem izvršbe znašla na cesti. Pritožnica pravi, da si je prizadevala priti do neprofitnega stanovanja, vendar ga ni dobila, profitne najemnine pa ni zmožna plačati. Meni, da je deložacija v konkretnem primeru nesorazmeren ukrep, ker je škoda, ki grozi njej in njenemu sinu, neprimerljivo večja od premoženjske škode, ki bi z odlogom izvršbe nastala upniku. Pritožnica navaja, da besedna zveza »posebno upravičeni razlogi« v drugem odstavku 71. člena ZIZ pomeni pravni standard, katerega vsebino zapolnjuje sodišče in s tem omogoči prilagajanje instituta okoliščinam primera. Zatrjuje, da je v praksi sklicevanje dolžnikov na obstoj posebno upravičenih razlogov pogosto in se širi tudi na primere, ko takšni razlogi niso podani. Drugače naj bi bilo pri pritožnici, saj naj bi imela posebno upravičene razloge, ker ji grozi poslabšanje zdravstvenega stanja ali celo smrt, kar bi prizadelo tudi njenega sina. Ker je za odložitev izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ treba s stopnjo verjetnosti izkazati tudi splošne predpostavke iz prvega odstavka 71. člena ZIZ (verjetnost, da bo dolžnik s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku), naj bi nudil ZIZ zadostne varovalke, ki ob pravilni uporabi preprečijo zlorabe instituta odloga izvršbe. Pritožnica zatrjuje tudi, da se postavlja odločitev o pomembnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Predlaga, naj se izvršba odloži do izboljšanja njenega zdravstvenega stanja oziroma do odločitve Ustavnega sodišča ter naj se za predlagani čas prepove opravljati nadaljnja izvršilna dejanja, zlasti deložacijo, ki je razpisana dne 4. 10. 2016. Navaja, da so za odlog podani upravičeni razlogi, ker okreva po dveh operacijah na možganih v letu 2016, zato po mnenju zdravnikov za deložacijo ni sposobna vsaj pol leta, ker bi to škodljivo vplivalo na njeno okrevanje in zdravstveno stanje. Sklicuje se na izvid z dne 21. 9. 2016. Zato naj bi ji grozila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, ki naj bi bila nedvomno večja od premoženjske škode, ki bi grozila upniku z nenadaljevanjem izvršbe.

Pritožnica vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 71. člena ZIZ. Trdi, da je določba protiustavna v delu, ki odlog izvršbe, kadar so podani posebno upravičeni razlogi, omejuje na tri mesece in ga dovoljuje le enkrat. Pravi, da načelo pravne in socialne države zahteva, naj zakonodaja ob varstvu interesov upnika za učinkovito izvršbo ne zanemari interesov dolžnika, ki je pogosto ekonomsko in socialno šibkejši člen, zlasti ko se z izvršbo posega v (socialne) pravice, ki zagotavljajo pogoje za življenje, osebno dostojanstvo in varnost. Kljub zagotavljanju učinkovitosti izvršbe v pravni in socialni državi naj ne bi bilo mogoče zanemariti varstva dolžnika (in njegove družine, otrok, invalidov in starejših). Drugi odstavek 71. člena ZIZ naj bi bil predvsem izraz načela socialne države, vendar naj ne bi puščal nobenega manevrskega prostora, saj dovoljuje odlog izvršbe zgolj enkrat in najdlje za tri mesece, četudi so podani upravičeni razlogi za ponoven odlog. Takšna pravna norma naj bi sodniku odrekala pooblastilo, da bi ta pravni standard uporabil v polnem obsegu, ko so za odlog izvršbe podani posebno upravičeni razlogi za odlog, in to več kot le enkrat in za dlje kot tri mesece. Načelo socialne in pravne države nalaga obveznost upoštevati pravne in socialne interese posameznika, ki je v vlogi dolžnika v postopku prisilne izvršitve terjatve na podlagi izvršilnega naslova. Splošno načelo enakosti pred zakonom prepoveduje različno obravnavo enakih dejanskih stanov. Med bistvenimi elementi pravičnosti, ki zahteva tudi primernost zakonske ureditve glede na njen namen, je tudi upoštevanje vseh skupin prebivalstva (invalidnih oseb, oseb v slabšem socialno-ekonomskem položaju). Zato naj izpodbijani del drugega odstavka 71. člena ZIZ ne bi bil v skladu z načelom pravne in socialne države (2. člen Ustave), z načelom enakosti (14. člen Ustave) in enakim varstvom pravic (22. člen Ustave).

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-171/16, Up-793/16 z dne 28. 9. 2016 (1) ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in do končne odločitve prepovedalo opravljanje nadaljnjih izvršilnih dejanj v izvršilnem postopku, ki teče zoper pritožnico; ter (2) sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 71. člena ZIZ. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki – upniku iz izvršilnega postopka. Upnik v odgovoru na ustavno pritožbo navaja, da je z razočaranjem prejel novico o prepovedi opravljanja nadaljnjih izvršilnih dejanj v omenjeni izvršilni zadevi. Pojasnjuje, da se je dolžan zastopati sam, ker nima denarja za odvetnika, in da do brezplačne pravne pomoči ni upravičen, ker je lastnik stanovanja, ki ga zaseda pritožnica. Dvomi o navedbah pritožnice o njenem težkem zdravstvenem stanju, pa tudi pritožničino finančno stanje naj bi bilo boljše, kot je njegovo. Navaja, da je od leta 2007 paraplegik in da prejema le nizko invalidsko pokojnino, tako da je v breme svoji materi, s katero se z bornimi prihodki težko preživljata. Stanovanje naj bi kupil leta 2004, kupnino v celoti plačal in se vknjižil v zemljiško knjigo. S pritožnico naj bi bila dogovorjena, da bo do izpraznitve stanovanja plačevala najemnino, vendar naj pritožnica tega dogovora ne bi spoštovala. Zato je leta 2005 predlagal izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanja, ki zaradi vedno novih pravnih sredstev, ki jih vlaga pritožnica, traja že 12 let. V vmesnem času je pritožnica vložila pravdo za razveljavitev kupoprodajne pogodbe in odškodnino, s katero ni uspela. Upnik navaja, da je imel v teh letih več kot 10.000 EUR pravnih stroškov, ki so ostali večinoma neporavnani. Ker mu stanovanje še ni izročeno, trpi zaradi izgube prihodkov, ki bi jih lahko imel z oddajanjem stanovanja in s katerimi bi brez težav pokril svoje dolgove in si omogočil normalno bivanje. Opozarja na to, da je dolg iz naslova neplačanih stroškov za stanovanje, ki jih pritožnica ne plačuje, narasel na 15.000 EUR. Te neplačane stroške za stanovanje pa upniki terjajo od njega, tako da dnevno dobiva vedno nove sklepe o izvršbi zaradi izterjave teh terjatev. Ti številni sodni postopki pa mu povzročajo še dodatne stroške s pošiljanjem pritožb in plačilom sodne takse. Deložacija pritožnice iz stanovanja je bila že večkrat določena, vendar je bila vselej preklicana. V predlogu za odlog izvršbe je pritožnica izrazila pripravljenost plačevati najemnino, po ugoditvi predlogu za odlog izvršbe za tri mesece pa naj te pripravljenosti ne bi več bilo. Upnik smiselno predlaga zavrnitev ustavne pritožbe.

V odgovoru na navedbe nasprotne stranke pritožnica navaja, da je upnik iz izvršbe le navidezni upnik, saj da je »pravi« upnik druga oseba. Pojasnjuje, da je dejanski upnik pritožnici posodil denar za poplačilo njenih dolgov, pritožnica pa je v zameno za krajši čas prepisala lastninsko pravico na stanovanju na navideznega upnika. Dogovorjeno naj bi bilo, da se po poplačilu dolga stanovanje prepiše nazaj na pritožnico. Pritožnica trdi, da je bila prevarana. Navaja, da s pravdo na ugotovitev ničnosti pogodbe ni bila uspešna. V času trajanja pravde je bila izvršba prekinjena. Potrjuje, da je »navidezni upnik« paraplegik, vendar to stanovanje ni njegovo, ker je zgolj »slamnati mož« dejanskega upnika. Pritožnica ponovi trditve o svojem slabem zdravstvenem stanju. Navaja, da je bila ne glede na to, da je bila prevarana, pripravljena plačevati tržno najemnino za stanovanje, če bi bila sklenjena najemna pogodba, vendar naj dejanski upnik ne bi bil pripravljen za takšen dogovor.