TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pritožnica utemeljenega strahu pred preganjanem ni izkazala, saj ni navedla nobenih relevantnih okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Tako ni navedla nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki bi jih dejansko sama imela zaradi svoje vere ali narodnosti, navajala je splošna dejstva, tudi ni navedla nobenih osebnih okoliščin, s katerimi bi prošnjo individualno utemeljila (s svojimi konkretnimi težavami), ampak je navajala na splošno težave, ki jih imajo pripadniki njene narodnosti oziroma vere, ki so posledica vojnih razmer.

V zvezi z okoliščinami, ki jih pritožnica zatrjuje in so posledica vojne v izvorni državi, pa sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno ugotovila, da so zadostna podlaga za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Ta je bil pritožnici tudi priznan.

V izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, in se mednarodna zaščita prizna, se odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. V izreku odločbe se torej ne odloči posebej o statusu begunca in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite.