TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 21. 3. 2013 o premestitvi tožnika in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 19. 6. 2013 se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni pozvati nazaj na delovno mesto policista na Postajo prometne policije A. ter ji priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške predpravdnega in sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 627,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 274,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (premestitev zaradi delovnih potreb) obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, pri čemer sodišče glede na obstoječo sodno prakso ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na

učinkovitost organa. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati (le), ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev o navideznosti (objektivnega) razloga za premestitev tožnika neutemeljeno oprlo na ugotovitve o nesmotrnosti odločitve o premestitvi. Odločitev o tem, da bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa za presojo racionalnosti oziroma primernosti te odločitve ni pristojno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da kadrovska zamenjava v konkretnem primeru predstavlja obstoj subjektivnega razloga za premestitev tožnika. Odločitev tožene stranke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih enotah (policijskih postajah) razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v izključni pristojnosti delodajalca. Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na eni od postaj na to postajo premesti policista, ki je delo do tedaj opravljal na drugi postaji. Ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za tožnikovo premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, tj. zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi zavrnilo.