TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (to je točki I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki zviša za 107,90 EUR, to je na znesek 745,88 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, je v sodni praksi (pri čemer ne gre le za sodno prakso Delovnega in socialnega sodišča) zavzeto večinsko stališče, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. V konkretnem primeru gre torej za delovno območje Okrajnega sodišča na Vrhniki. Drži, da ima stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, a to samo po sebi ne pomeni, da je zato treba stroške, ki nastanejo s tako izbiro, v celoti naložiti v plačilo nasprotni stranki. O tem je stališče že zavzelo Ustavno sodišče, v ustaljeni sodni praksi rednih sodišč pa se potne stroške pooblaščenca s sedežem izven delovnega območja sodišča upošteva kot potrebne, če to opravičuje narava konkretnega mandatnega razmerja in druge okoliščine. Te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. Ni sporno, da takih posebnih okoliščin tožnik v tej pravdi ni zatrjeval.