TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 se v postopku sodnega varstva po določbah ZBan-1 ne uporablja.

Izpodbijana odločba je upravna odločba. Obstoj upravnega akta preprečuje vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Navedeno velja tudi, ko tožnik po specialni zakonski ureditvi nima legitimacije za vložitev tožbe na odpravo oziroma na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. Tožba na odpravo oziroma ugotovitev nezakonitosti odločbe o izrednih ukrepih je zato tudi na podlagi 4. člena ZUS-1 nedopustna.

Tožnik kot imetnik obveznic ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe proti odločbi kot upravnem aktu v smislu določb ZUS-1 z ozirom na specialno ureditev v prvem odstavku 347. člena ZBan-1, po katerem lahko tožbo proti odločbi Banke Slovenije vloži banka. Tožnik je po določbah ZBan-1 legitimiran za vložitev tožbe na povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi ukrepa. Zahteva lahko razliko med škodo, ki mu je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih ima kot imetnik obveznic in med višino poplačila, do katere bi bil kot imetnik obveznic upravičen v primeru stečaja banke, torej povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi ukrepa in s tem tiste škode, ki mu je nastala zaradi odločbe. V konkretnem primeru ni povsem izključena tudi presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe.

Tožnik z navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, ne prepriča. Zakaj naj bi bilo sodno varstvo, ki ga dajejo določbe 350. a člena ZBan-1, navidezno oziroma neučinkovito ne utemelji in tudi ne navede razlogov, zaradi katerih bi nastanka oziroma višine nastale škode v navedenem (pravdnem) postopku ne bi bilo mogoče dokazati. Sodišče zato ni sledilo navedbam tožnika o neustavnosti zakonske ureditve in njegovemu predlogu za vložitev zahteve za presojo ustavnosti pred Ustavnim sodiščem.