Nalaganje dokumenta...
Delna odločba o ugotovitvi, da 1. točka četrtega odstavka in tretja alineja petega odstavka 3.a člena, tretji in peti odstavek 42. člena ter 8. točka prvega odstavka 44.j člena Zakona o zdravstveni dejavnosti niso v neskladju z Ustavo
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 271/2026 DATUM OBJAVE: 13.4.2026
RS 271/2026
2026-01-0931
Delna odločba U-I-79/25
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, Ljubljana, in drugih, ki jih vse zastopa Simona Marko, odvetnica v Mariboru, na seji 12. marca 2026
odločilo:
1. Točka 1 četrtega odstavka in tretja alineja petega odstavka 3.a člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08, 14/13, 64/17, 73/19, 82/20 in 32/25) nista v neskladju z Ustavo.
2. Tretji in peti odstavek 42. člena ter 8. točka prvega odstavka 44.j člena Zakona o zdravstveni dejavnosti niso v neskladju z Ustavo.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prve povedi prvega odstavka 3.č člena Zakona o zdravstveni dejavnosti se zavrne.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti druge povedi prvega odstavka 38. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti se zavrne.
5. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega do petega odstavka 38. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti se zavrže.
6. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. točke prvega odstavka in drugega odstavka 44.č člena Zakona o zdravstveni dejavnosti se zavrže.
7. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti druge alineje petega odstavka 44.f člena Zakona o zdravstveni dejavnosti se zavrže.
8. O preostalem delu pobude bo Ustavno sodišče odločilo posebej.
Obrazložitev
A.
Vsebina pobude
1. Pobudniki Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, Ljubljana, Zdravniška zbornica Slovenije, Ljubljana, NEFRODIAL, d. o. o., Celje, Marija Cigler – dr. stomatologije, Slovenj Gradec, Zdravstvena ordinacija "Dr. Šolman", d. o. o., Ptuj, Žiga Volgemut, poslovno svetovanje, s. p., Petrovče, Žiga Volgemut, Petrovče, ter Anja Suzić, Radeče, so vložili pobudo, s katero izpodbijajo Zakon o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej). Za pobudnike je spornih več sprememb oziroma
dopolnitev ZZDej, uvedenih z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti
(Uradni list RS, št. 32/25 – v nadaljevanju ZZDej-N), ki velja od 21. 5. 2025. Pobudniki med drugim
navajajo, da izpodbijajo 1. točko četrtega odstavka in tretjo alinejo petega odstavka 3.a člena, prvo
poved prvega odstavka 3.č člena, drugi do peti odstavek 38. člena, tretji in peti odstavek 42. člena v
zvezi z 8. točko prvega odstavka 44.j člena, 2. točko prvega odstavka in drugi odstavek 44.č člena v
zvezi s 7. točko prvega odstavka 44.f člena ter drugo alinejo petega odstavka 44.f člena ZZDej. Te
določbe, ki zadevajo različne pogoje za opravljanje zdravstvene dejavnosti ter koncesijska razmerja, naj
bi bile v neskladju z 2., 14., 15., 22., 33., 49., 50., 51., 67. in 74. členom Ustave.
2. Pobudniki zatrjujejo, da izpodbijane določbe neposredno posegajo v njihove pravne položaje in da ni mogoče pričakovati, da bodo ravnali v nasprotju z njimi ter tvegali sankcijo, kot je plačilo globe oziroma odvzem koncesije. Pobudniki naj bi bili izvajalci zdravstvene oziroma zobozdravstvene dejavnosti, ki kot fizična ali pravna oseba opravljajo zunajbolnišnično zdravstveno oziroma zobozdravstveno dejavnost na podlagi podeljene koncesije in brez nje (na trgu), na primarni ali sekundarni ravni. Koncesijo naj bi imeli družbi NEFRODIAL in Zdravstvena ordinacija "Dr. Šolman" ter Marija Cigler. Žiga Volgemut naj bi bil kot zdravnik zaposlen v javnem zavodu, deloval pa naj bi tudi kot samostojni podjetnik. Anja Suzić naj bi bila zaposlena v javnem zavodu in naj bi do zdaj opravljala dela in naloge odgovorne nosilke zdravstvene dejavnosti (v nadaljevanju odgovorni nosilec) na področju pediatrije. Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije naj ne bi opravljalo zdravstvene dejavnosti, temveč naj bi uresničevalo različne interese svojih članov. Tudi Zdravniška zbornica Slovenije naj ne bi opravljala zdravstvene dejavnosti in naj bi med drugim uveljavljala poklicne, ekonomske ter socialne interese zdravnikov in zobozdravnikov.
3. Točka 1 četrtega odstavka 3.a člena ZZDej naj bi v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti določala dodaten pogoj za samostojno opravljanje zdravniške službe, in sicer zaposlitev odgovornega nosilca za najmanj osem ur tedensko. Ta pogoj naj bi posegal v pravico do proste izbire zaposlitve. Utemeljen naj bi bil s ciljem zagotavljanja kakovosti zdravstvene obravnave in minimalnega obsega programa, vendar pa naj ta cilj ne bi imel stvarne povezave s predmetom urejanja. Ukrep naj ne bi bil potreben in nujen. Pobudniki pojasnjujejo, da je odgovorni nosilec zavezan storitve opravljati samostojno in skladno s strokovnimi smernicami, ne glede na to, v kolikšnem obsegu opravlja zdravniško službo in naloge odgovornega nosilca. Tudi sicer naj bi bil zdravnik z licenco sposoben samostojno opravljati naloge v zdravstveni dejavnosti, zato naj bi bilo nepotrebno, da se od odgovornega nosilca zahtevajo stalne delovne izkušnje v trajanju najmanj osem ur tedensko, in to po izpolnitvi pogojev za samostojno opravljanje dela v zdravstveni dejavnosti.
4. Poleg tega naj bi odgovorni nosilec po izpodbijani ureditvi opravljal naloge za vse vrste dejavnosti, ne glede na njegovo siceršnjo specializacijo, kar naj bi v praksi pomenilo, da zgolj zaradi dodatnega pogoja, ki ga mora izpolnjevati, dejansko niti ni mogoče pričakovati boljših rezultatov na celotnem področju zdravstvene dejavnosti. Ureditev naj bi pretirano posegala v svobodno gospodarsko pobudo in lastninsko pravico. Zdravstvena dejavnost naj bi se lahko opravljala v ožjem obsegu, kot znaša 20 odstotkov polnega delovnega časa, zato naj bi bila neutemeljena zahteva zakonodajalca, da mora izvajalec odgovornega nosilca zaposliti za najmanj takšen obseg dela. Pobudniki opozarjajo, da lahko izvajalec zdravstvene dejavnosti v praksi imenuje tudi več odgovornih nosilcev. Obvezno zaposlovanje odgovornih nosilcev naj bi lahko neutemeljeno zmanjševalo dobičke izvajalcev zdravstvene dejavnosti.
5. Tretja alineja petega odstavka 3.a člena ZZDej, ki določa, da mora imeti odgovorni nosilec najmanj dve leti delovnih izkušenj z vodenjem ali sodelovanjem v zdravstvenem timu, naj bi bila nejasna in nerazumna ter naj bi nesorazmerno posegala v svobodo opravljanja poklica, s čimer naj bi bila povezana tudi pravica do lastnine in svobodne gospodarske pobude. Zdravnik, ki izpolnjuje pogoje za samostojno opravljanje zdravniške službe, ne izpolnjuje pa hkrati pogojev za odgovornega nosilca, naj ne bi mogel samostojno opravljati zdravstvene dejavnosti in naj se tudi ne bi mogel prijavljati na razpise za pridobitev koncesije. Dodatne delovne izkušnje naj ne bi pomenile primernega ukrepa, saj naj ne bi šlo za izkušnje s področja vodenja in upravljanja, temveč za izkušnje iz opravljanja zdravniške službe, čeprav je odgovorni nosilec zadolžen za upravljavske naloge. Poleg tega naj izraz zdravstveni tim ne bi bil zakonsko opredeljen. Pobudniki trdijo, da je istovrstni pogoj Ustavno sodišče že razveljavilo z odločbo
št. U-I-198/19 z dne 5. 1. 2023 (Uradni list RS, št. 14/23). Iz zakonodajnega gradiva naj bi sicer izhajalo,
da je zakonodajalec sledil navedeni odločbi, vendar naj to ne bi držalo.
6. Prva poved prvega odstavka 3.č člena ZZDej, v skladu s katero izvajalec zdravstvene dejavnosti o predvidenem prenehanju opravljanja dejavnosti obvesti paciente in Ministrstvo za zdravje ter predlaga drugega izvajalca, ki bo prevzel njegove paciente, naj bi bila v neskladju z načeli pravne države in načelom enakosti ter pravico do zdravstvenega varstva. Ukrep naj bi bil v nasprotju z drugimi določbami ZZDej in Zakonom o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08, 55/17 in 177/20 – v nadaljevanju ZPacP), Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22 – v nadaljevanju ZVOP-2) ter Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 91/07, 76/08, 87/11, 91/13, 36/19, 51/21, 159/21, 15/22, 43/22 in 78/23 – v nadaljevanju ZZVZZ). Pozitivnih učinkov z vidika javne koristi naj ukrep ne bi prinašal. Kršil naj bi pravico pacientov do proste izbire zdravnika in varstvo osebnih podatkov. Izvajalec naj ne bi imel podlage, da bi pacientu izbiral zdravnika. Izvajalci in pacienti naj bi bili v primerih, ko lahko pride do spremembe zdravnika, postavljeni v neenake položaje.
7. Pobudniki navajajo, da izpodbijajo drugi do peti odstavek 38. člena ZZDej. Trdijo, da je ukrep omejevanja cen v neskladju z načeli pravne države, načelom enakosti, pravico do lastnine in svobodnega opravljanja poklica ter svobodno gospodarsko pobudo. Bil naj bi tudi v neskladju s 1. členom Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Omejevanje cen naj bi bilo nejasno in nesorazmerno ter naj ne bi imelo pozitivnih učinkov na javno korist. Nobenega zagotovila naj ne bi bilo, da bodo izvajalci sploh pripravljeni opravljati storitve z omejenimi cenami. Pobudniki zakonodajalcu očitajo, da želi preusmeriti del zavarovanih oseb iz javne sfere v zasebno (samoplačniško), da bi razbremenil javni zdravstveni sistem, čeprav hkrati tržno zdravstveno dejavnost odriva na rob sistema. Pogoji za omejevanje cen naj bi dejansko obstajali ves čas. Razmerje med izpodbijano ureditvijo in Zakonom o kontroli cen (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKC) naj bi bilo nejasno. Pobudniki menijo, da je nejasna in zato v neskladju z načelom pravne države tudi druga poved prvega odstavka 38. člena ZZDej, v skladu s katero morajo izvajalci zasebne zdravstvene dejavnosti izdajati račune. ZZDej naj ne bi vseboval drugih določb v zvezi s to obveznostjo.
8. Po trditvah pobudnikov so tretji in peti odstavek 42. člena ter 8. točka prvega odstavka 44.j člena ZZDej, ki omejujejo pravni promet s koncesijami ter določajo, da so te vezane na dejanskega lastnika, neskladni z načeloma pravne države in enakosti ter pravico do lastnine, opravljanja poklica in svobodne gospodarske pobude. Namen zakonodajalca naj bi bil onemogočiti statusna preoblikovanja koncesionarjev in določiti drugačno ureditev, kot jo določa Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/06 – v nadaljevanju ZJZP). To naj bi bilo v nasprotju s stališči iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-194/17 z dne 15. 11. 2018 (Uradni list RS, št. 1/19, in OdlUS XXIII, 14). Tudi sicer naj bi bilo v zakonodajnem gradivu nejasno navedeno, ali je ZJZP uporabljiv ali ne. Pobudniki navajajo, da je bila dosedanja praksa v posamičnih primerih izdaje soglasij za prenos koncesij zaradi statusnih preoblikovanj neenotna in da je želelo Ministrstvo za zdravje z arbitrarnimi odločitvami že preprečiti uporabo ZJZP. Absolutna prepoved statusnih preoblikovanj naj bi bila nesorazmerna. Subjekti, ki izvajajo dejavnost javne zdravstvene službe, naj bi bili neenako obravnavani, saj naj bi bilo statusno preoblikovanje dopustno na področju lekarniške dejavnosti. Pobudniki opozarjajo, da koncesionarji praviloma le del svoje dejavnosti izvajajo v okviru koncesije, izpodbijani ukrep, ki ima le politične cilje, pa jih omejuje v celoti.
9. Ciljev varovanja javnega interesa, zagotavljanja preglednosti izvajalcev v javni zdravstveni mreži in upoštevanja nepridobitne narave javne zdravstvene službe naj z omejevanjem pravnega prometa s koncesijami ne bi bilo mogoče doseči oziroma naj bi bili ti cilji dosegljivi ne glede na statusno organiziranost koncesionarja. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-198/19 naj bi izhajalo, da je načelo enakopravnosti kandidatov za koncesije varovano s tem, da je treba po poteku koncesijskega obdobja izvesti nov javni razpis. Ministrstvo za zdravje naj bi že imelo pregled nad podeljenimi koncesijami. Razlogi iz zakonodajnega gradiva, da se trguje s koncesijami in da v podjetja koncesionarjev vstopajo nove družbe, naj bi bili pavšalni in nerazumljivi. Po dosedanji ureditvi naj bi bil prenos koncesije dopusten s soglasjem koncedenta, pri čemer naj bi pri tem šlo le za uporabo tega instituta v postopku
statusnega preoblikovanja, ne pa v smislu kakršnega koli prenašanja koncesije na drugo osebo.
10. Pobudniki trdijo, da z vidika namena izvajanja koncesije ni upoštevno, kdo je lastnik koncesionarja, temveč kdo izvaja naloge zdravniške službe. Zadosten ukrep za varstvo kvalitete izvajanja javne zdravstvene službe naj bi bil institut obveznega soglasja za spremembo odgovornega nosilca. Lastnik, ki ni tudi odgovorni nosilec, pa naj ne bi imel nobenega neposrednega vpliva na izvajanje javne zdravstvene službe, saj naj bi sprejemal poslovno-finančne odločitve. V primeru statusnega preoblikovanja zdravnika zasebnika v družbo z omejeno odgovornostjo naj sploh ne bi prišlo do spremembe lastništva. Zakonodajalec naj bi v javnem interesu lahko kvečjemu omejil lastništvo na fizično osebo, podobno kot naj bi veljalo na področju lekarniške dejavnosti in odvetništva.
11. Prepoved spremembe dejanskega lastnika naj bi bila nejasna in nedoločna, ker naj ne bi upoštevala vseh možnih dejanskih položajev. Poleg tega naj bi bila nesorazmerno omejena pravica do zasebne lastnine, opravljanja poklica in svobodne gospodarske pobude. Pojem dejanski lastnik naj bi bil neustrezno prevzet iz Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (Uradni list RS, št. 48/22, 145/22, 17/25 in 56/25 – v nadaljevanju ZPPDFT-2). ZZDej naj ne bi določal, kdaj oziroma kako pride do spremembe dejanskega lastnika, ureditev po ZPPDFT-2 pa naj ne bi bila uporabljiva. Zakonska opredelitev dejanskega lastnika kot fizične osebe, v imenu katere se opravlja zdravstvena dejavnost, naj bi bila tudi sicer nerazumna, saj naj bi se dejavnost opravljala v imenu pravne osebe. Koncesionar kot pravna oseba naj ne bi mogel vplivati na morebitne spremembe dejanskega lastnika. Zakonodajalec naj ne bi navedel, konkretno v čem je javna korist izpodbijane ureditve. ZZDej naj bi določal, da je nosilec koncesije dejanski lastnik koncesionarja in ne sam koncesionar, čeprav naj bi bila v slovenskem korporacijskem pravu pravna oseba praviloma ločena od njenih družbenikov. Prepoved domnevnega posrednega trgovanja s koncesijami naj tako ne bi mogla biti legitimen cilj v slovenskem pravnem redu.
12. Pregledno poslovanje koncesionarjev in nadzor nad izvajanjem koncesij naj bi bila natančno urejena že z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 64/17 – v nadaljevanju ZZDej-K), tako da naj spremembe ZZDej niti ne bi bile potrebne. Morebitni odvzemi koncesij naj bi negativno vplivali na stabilnost mreže javne zdravstvene službe. V primeru ponovnega javnega razpisa zaradi odvzete koncesije naj bi bilo zelo verjetno, da bi koncesijo pridobil ravno koncesionar, ki mu je bila koncesija odvzeta, saj naj se pri njem ne bi spremenila nobena okoliščina, ki naj bi bila upoštevna v postopku pridobitve koncesije. Zakonodajalec naj bi posegel v pravico do zasebne lastnine, ker naj poslovnih deležev koncesionarja ne bi bilo dopustno odtujiti. Pobudniki trdijo, da na drugih področjih, ki ne zadevajo zdravstva, koncesije niso vezane na dejanske lastnike in da tudi za javne zavode ni znano, kdo je dejanski lastnik kot fizična oseba. Zato naj bi bilo kršeno načelo enakosti.
13. Pobudniki očitajo, da postavljata 2. točka prvega odstavka in drugi odstavek 44.č člena ZZDej, kolikor določata, da mora imeti ponudnik, ki želi pridobiti koncesijo, že ob vložitvi ponudbe določeno število zaposlenih, v ugodnejši položaj tiste ponudnike, ki že izvajajo (zasebno) zdravstveno dejavnost. To naj bi kršilo načelo enakosti. Po dosedanji ureditvi naj bi bilo treba takšen pogoj izpolnjevati šele z dnem začetka opravljanja koncesijske dejavnosti. Pobudniki se ne strinjajo tudi z obvezno zaposlitvijo delavcev. Pravna podlaga opravljenih storitev naj ne bi vplivala na njihovo kvaliteto in tudi izvajalci po podjemni pogodbi naj bi morali opravljati delo po navodilih koncesionarja. Delo po podjemni pogodbi naj bi lahko bilo celo trajnejše, kot je delo po pogodbi o zaposlitvi. Izpodbijana ureditev naj bi zmanjševala dostopnost do zdravstvenih storitev in naj bi vplivala tudi na pobudnike, ki so koncesijo že pridobili pred uveljavitvijo ZZDej-N. Iz zakonodajnega gradiva naj ne bi bilo mogoče razbrati, kako naj bi izpodbijana ureditev prispevala k javnemu zdravju. Pobudniki trdijo, da je izpodbijana ureditev neskladna tudi z načeloma pravne države in enakosti ter pravico do lastnine, svobodo dela in svobodno gospodarsko pobudo.
14. Po trditvah pobudnikov je druga alineja petega odstavka 44.f člena ZZDej, v skladu s katero sprememba odgovornega nosilca pomeni nebistveno spremembo koncesijskega razmerja, v praksi neizvršljiva ter zato v neskladju z načelom pravne države in pravico do lastnine. Ministrstvo za zdravje naj niti ne bi imelo pooblastil presojati, ali bi konkretna sprememba odgovornega nosilca v postopku
podelitve koncesije vplivala na drugačno izbiro najugodnejšega ponudnika, poleg tega pa naj tudi ne bi
imelo ustrezne dokumentacije, na podlagi katere naj bi lahko opravilo to presojo. Posledično naj bi bili
omejeni svobodna gospodarska pobuda in pravica do opravljanja poklica, saj naj z izgubo odgovornega
nosilca izvajalec ne bi več izpolnjeval pogojev za opravljanje zdravstvene dejavnosti, o spremembi pa
naj Ministrstvo za zdravje ne bi moglo odločati.
15. Pobudniki predlagajo, naj Ustavno sodišče izpodbijane določbe razveljavi oziroma ugotovi njihovo protiustavnost, ki jo mora zakonodajalec odpraviti v roku šestih mesecev, do odprave ugotovljene protiustavnosti pa naj določi, da se posamezne izpodbijane določbe ne uporabljajo.
Mnenje Vlade
16. O pobudi je najprej poslala mnenje Vlada. Vlada meni, da pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa, sicer pa zavrača njihove očitke in razlaga, da je izpodbijata ureditev sorazmerna ter ustavnoskladna. V zvezi s 1. točko četrtega odstavka in tretjo alinejo petega odstavka 3.a člena ZZDej Vlada navaja, da se z novo ureditvijo odgovornega nosilca opušča njegova vezanost na posamezno vrsto zdravstvene dejavnosti, ker se je prejšnja ureditev izkazala za pretirano zaradi pomanjkanja kadra. Institut odgovornega nosilca naj bi bil po novem vezan na njegove dejanske pristojnosti. Minimalna zaposlitev naj bi bila določena v obsegu, ki je še sprejemljiv na ravni posamezne vrste zdravstvene dejavnosti. S tem naj bi se zagotavljali stabilnost in kakovost zdravstvene dejavnosti. Izpodbijana ureditev naj bi prispevala k boljši organizaciji dela ter s tem h kakovostni in varni zdravstveni obravnavi. S tem naj bi se dosegal legitimen cilj varovanja individualnega in javnega zdravja. Zato naj bi bilo nujno, da odgovorni nosilec ne izpolnjuje le pogojev za samostojno opravljanje zdravniške službe, temveč da mora imeti že določen (minimalni) obseg delovnih izkušenj. Prav tako naj bi šlo za zakonsko uresničevanje ustavne pravice do zdravstvenega varstva na račun javnih sredstev, kjer naj bi zakonodajalec užival široko polje proste presoje.
17. Pogoj delovnih izkušenj naj bi bil neposredno vezan na pristojnosti odgovornega nosilca, ki so dejansko vezane na organizacijo dela in delovnih procesov, torej zahtevajo določene dodatne veščine, ki niso potrebne za klasično samostojno delo v zdravstveni dejavnosti. Vodenje zdravstvenega tima naj bi vključevalo organizacijo dela, razporejanje nalog, spremljanje izvajanja storitev in odgovornost za rezultate. Zakonska ureditev, ki določa pogoje za opravljanje določenih poklicev, naj bi pomenila le uresničevanje pravice do proste izbire zaposlitve. Vlada meni, da pravica prejeti koncesijo ne obstaja, svoboda dela pa ne pomeni izvajanja poklicne dejavnosti v točno določeni obliki.
18. Prva poved prvega odstavka 3.č člena ZZDej naj ne bi posegala v pravico pacienta do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvene dejavnosti. Šlo naj bi le za določitev začasnega prevzema dokumentacije oziroma za ureditev statusa upravljavca zdravstvene dokumentacije in tudi sicer naj po sodni praksi pacient ne bi imel pravice zahtevati katerega koli zdravnika ne glede na razpoložljivost ali organizacijo zdravstvenega sistema. Ukrep naj bi bil posledica številnih opozoril, med drugim tudi Informacijskega pooblaščenca.
19. V zvezi z 38. členom ZZDej Vlada meni, da je ta jasen in določljiv. Namen omejevanja cen na področju tržne dejavnosti, ki naj bi prišel v poštev v izjemnih primerih ogrožanja javnega zdravja, naj bi bil zagotavljati dostopnost do zdravstvenih storitev za vse prebivalce, še posebej za ranljive skupine prebivalstva. Vlada poudarja časovno omejenost ukrepa in pozitivne obveznosti zakonodajalca na področju varovanja zdravja. Razpon možne cene naj bi bil določen strokovno, objektivno, neodvisno in primerljivo, saj naj bi se neposredno uporabil cenik, ki velja za obvezno zdravstveno zavarovanje. Obstoječa ureditev po ZKC naj ne bi bila primerna na zdravstvenem področju.
20. V zvezi z očitki pobudnikov, ki se nanašajo na tretji in peti odstavek 42. člena ter 8. točko prvega odstavka 44.j člena ZZDej, Vlada navaja, da drži, da ta ureditev izključuje uporabo ZJZP, ki ureja prenos koncesije, ker je zdravstvo posebno področje. Koncesija po ZZDej naj ne bi bila klasična gospodarska dejavnost. Namen ukrepa naj bi bil v zagotavljanju preglednosti izvajalcev javne zdravstvene službe. Vlada trdi, da če koncesionar ne želi več opravljati koncesije kot zasebni izvajalec, kot mu je bila podeljena, in želi statusno spremembo, se lahko izvede javni razpis, na katerega se lahko
prijavijo vsi izvajalci zdravstvene dejavnosti, in podeli nova koncesija. Statusna preoblikovanja, preko
katerih naj bi koncesije pridobile nove osebe, ki jih niso pridobile na javnih razpisih, naj bi postala "stalna
praksa" koncesionarjev, čemur Vlada nasprotuje. Statusno preoblikovanje naj bi posegalo v razmerje
javno-zasebnega partnerstva, ki naj bi moralo biti podvrženo nadzoru koncedenta. Koncesija, ki naj bi
bila javno pooblastilo, naj bi postajala tržna dobrina, kar naj bi se želelo z novo ureditvijo preprečiti.
21. Tveganja za pregledno in kakovostno izvajanje zdravstvenih storitev ter razvoj dejavnosti, ki naj bi bila povezana z dejanskimi prenosi koncesij v obliki prodaje podjetij, naj bi bila prevelika. Zato naj bi izpodbijana ureditev pomenila primeren in nujen ukrep. Druge možnosti naj ne bi bile ustrezne. Institut dejanskega lastnika naj bi bil namenjen spremljanju dejanskega lastništva koncesionarja, pri čemer naj bi šlo za fizično osebo, ki jo svobodno določi izvajalec (ponudnik koncesije). Pojem dejanski lastnik naj ne bi bil vedno enak pojmu pravni lastnik nekega poslovnega subjekta. Tudi pri postopkih javnega naročanja naj bi bili podatki o dejanskih lastnikih del razkritij, ki morajo biti priloženi ponudbi.
22. Vlada se v zvezi z 2. točko prvega odstavka in drugim odstavkom 44.č člena ZZDej strinja, da nova ureditev ne dopušča več, da ponudnik posamezne pogoje izpolni naknadno. Nujno naj bi bilo, da koncesijo pridobi ponudnik, ki je že izvajalec zdravstvene dejavnosti, torej je že prisoten v sistemu (zasebne) zdravstvene dejavnosti. To naj bi zagotavljalo, da ima potrebna znanja in izkušnje na področju, ki bo predmet koncesije, kar naj bi bistveno zmanjševalo tveganja koncedenta za ustrezno izbiro ponudnika. Izrecna zahteva glede zaposlitve delavcev naj bi služila zagotavljanju večje kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave, pa tudi večji zaščiti v delovnopravnem smislu. Zahtevalo naj bi se poznavanje drugih članov tima in delovnega procesa koncesionarja. Delo naj bi potekalo pod nadzorom koncesionarja in nepretrgoma (stalno), kar naj bi bili elementi delovnega razmerja. Vlada meni, da ukrep pomeni tudi uskladitev višine plač med javnimi zavodi in koncesionarji, kar lahko zmanjša odliv kadra iz javnega sektorja.
23. Pogoji delovanja javnih zavodov in koncesionarjev naj bi bili različni (koncesionarji naj na primer ne bi bili zavezani izvajati javnih naročil in naj bi lahko najemali prostore ter opremo), kar naj bi utemeljevalo strožjo ureditev za koncesionarje. Izpodbijana ureditev naj bi upoštevala stališča iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-198/19. Vlada tudi meni, da je treba upoštevati, da je koncesionirana zdravstvena dejavnost negospodarska javna služba in da je koncesijsko razmerje poseben pravni okvir, ki zahteva predhodno izpolnjevanje določenih pogojev. Izpodbijana ureditev naj pri javnih razpisih ne bi postavljala obstoječih izvajalcev zdravstvene dejavnosti v neupravičeno boljši položaj, temveč naj bi dejansko zagotavljala enake pogoje za vse ponudnike.
24. Druga alineja petega odstavka 44.f člena ZZDej, ki določa, da se sprememba odgovornega nosilca lahko šteje za nebistveno spremembo koncesijskega razmerja, naj bi olajševala administrativne postopke. Če bi prišlo do spremembe, ki bi povzročila izbiro drugega pobudnika, naj bi moral slediti odvzem koncesije, sicer naj bi bil kršen izbirni postopek oziroma njegova načela, zlasti načeli enakopravnosti in preglednosti. Po sodni praksi naj bi bile med trajanjem koncesijskega razmerja dovoljene le njegove nebistvene spremembe. Sprememba odgovornega nosilca naj ne bi pomenila odvzema koncesije, niti posega v lastnino ali prepovedi opravljanja poklica. Šlo naj bi za notranjo, organizacijsko spremembo. Ukrep naj bi omogočal stabilno izvajanje javne službe. Vlada predlaga, naj Ustavno sodišče pobudo zavrže oziroma zavrne.
25. Pobudniki se o zgoraj povzetem mnenju Vlade niso posebej izjavili.
Odgovor Državnega zbora
26. Državni zbor očitke pobudnikov zavrača. Zatrjuje, da je izpodbijana ureditev sorazmerna in ustavnoskladna, pri čemer navaja v bistvenem enake argumente kot Vlada. Tudi Državni zbor trdi, da pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa za pobudo. V zvezi z ureditvijo odgovornega nosilca naj bi Državni zbor sledil odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-198/19. Pogoji, ki jih mora izpolnjevati odgovorni nosilec, naj bi bili pomembni za njegov strokovni razvoj ter za pridobitev znanja in veščin, potrebnih za vodenje in usklajevanje zdravstvene dejavnosti. Cilj ureditve prevzema zdravstvene dokumentacije naj bi bil v poenotenju pravil za vse izvajalce zdravstvene dejavnosti. Lastninsko pravico na nosilcih zapisa
zdravstvenih podatkov naj bi praviloma imeli izvajalci zdravstvene dejavnosti. V zvezi z možnostjo
omejitve cen zdravstvenih storitev, ki se izvajajo na trgu, Državni zbor poudarja, da so okoliščine, v
katerih lahko Vlada izda uredbo o omejitvi cen, opredeljene in da gre pri tem za varovanje javnega
interesa.
27. Glede omejitev pri pravnem prometu s koncesijami Državni zbor navaja, da je upošteval, da pri statusnih preoblikovanjih podjetje ne spremeni svoje dejavnosti, temveč jo nadaljuje v drugi družbi oziroma pravnoorganizacijski obliki. Prenos koncesije naj ne bi bil dopusten niti po ZJZP. Ureditev naj bi sicer posegala v svobodno gospodarsko pobudo, vendar naj bi se le na ta način lahko preprečilo posredno trgovanje s koncesijami, ki ni združljivo z naravo izvajanja javne službe. Institut dejanskega lastnika naj bi bil povzet po ZPPDFT-2 in izpodbijana ureditev naj bi bila predvidljiva. V zvezi z institutom nebistvenih sprememb koncesijskega razmerja Državni zbor trdi, da soglasje kot milejši ukrep ni zadostna varovalka, ker imajo lahko koncedenti v praksi različna stališča, kar bi povzročilo različne odločitve v posamičnih primerih.
28. Pobudniki se o zgoraj povzetem odgovoru Državnega zbora niso posebej izjavili.
B. – I.
Dosedanji potek postopka in obseg presoje
29. Ustavno sodišče je o delu pobude že odločilo z delno odločbo št. U-I-79/25 z dne 11. 12. 2025 (Uradni list RS, št. 112/25 – v nadaljevanju prva delna odločba), in sicer v zvezi z dodatnim delom zdravstvenih delavcev in samostojnih podjetnikov (prva in druga poved prvega odstavka 53.b člena ter 7. točka prvega odstavka 44.f člena in prvi odstavek 53.c člena ZZDej). V prvi delni odločbi je Ustavno sodišče tudi že pojasnilo dosedanji potek postopka in upoštevne okoliščine celotne zadeve.
30. Po oceni Ustavnega sodišča je pobuda tudi v delu, ki se nanaša na določbe ZZDej, navedene v izreku te odločbe, zrela za odločitev. Zato je na podlagi 6. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 – v nadaljevanju ZUstS) ter ob smiselni uporabi prvega odstavka 314. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP) izdalo delno odločbo. O preostalem delu pobude, ki se nanaša na porabo presežka prihodkov nad odhodki koncesionarjev (tretja poved drugega odstavka 3. člena ZZDej), bo Ustavno sodišče odločalo posebej (8. točka izreka).
31. Pobudniki 1. točko četrtega odstavka in tretjo alinejo petega odstavka 3.a člena ZZDej izpodbijajo, kolikor določa pogoja, ki jih mora izpolnjevati odgovorni nosilec, to je, da je pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti zaposlen v minimalnem obsegu osem ur tedensko in da ima najmanj dve leti določenih delovnih izkušenj. Ustavno sodišče je tako očitke v zvezi z navedenima določbama presojalo v tem obsegu.
32. Pobudniki na več mestih v pobudi navajajo, da izpodbijajo različne določbe 38. člena ZZDej. Državni zbor je navedel, da je iz vsebine pobude razvidno, da pobudniki izpodbijajo drugi do četrti odstavek 38. člena ZZDej. Na navedbo Državnega zbora pobudniki niso odgovorili. Ustavno sodišče ugotavlja, da iz pobude izhaja, da pobudniki ne izpodbijajo le drugega do četrtega odstavka 38. člena ZZDej, saj izrecno navajajo, da izpodbijajo tudi peti odstavek 38. člena ZZDej, poleg tega pa je za njih sporna še druga poved prvega odstavka istega člena. Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče štelo, da pobudniki s pobudo izpodbijajo drugo poved prvega odstavka in drugi do peti odstavek 38. člena ZZDej.
B. – II.
Preizkus procesnih predpostavk
Druga alineja petega odstavka 44.f člena ZZDej (glede spremembe odgovornega nosilca)
33. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, lahko da, kdor izkaže pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Ta je podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj (drugi odstavek 24. člena ZUstS). Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora pobudnik izkazati, da bi morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja. Ker v obravnavani zadevi pobudo vlaga več pobudnikov, za izpolnjenost pogoja pravnega interesa sicer zadošča, da pravni interes izkaže (vsaj) en pobudnik.
34. Po presoji Ustavnega sodišča druga alineja petega odstavka 44.f člena ZZDej neposredno ne ustvarja pravnih učinkov. Ta določba določa, kdaj se sprememba odgovornega nosilca šteje za nebistveno in zato za še dopustno spremembo koncesijskega razmerja.1 V zvezi s tem v posamičnih postopkih odloča koncedent, ki poda v skladu z ZZDej soglasje za spremembe koncesijskega razmerja, ki so nebistvene, in sicer v obliki spremembe koncesijske odločbe (kar po vsebini pomeni izdajo nove odločbe).2 Koncesionar torej ni prisiljen kršiti pogojev koncesije, da bi dosegel izdajo posamičnega akta, zoper katerega lahko uveljavlja pravna sredstva in v njihovem okviru tudi morebitne očitke o domnevni protiustavnosti druge alineje petega odstavka 44.f člena ZZDej.
Točka 1 četrtega odstavka in tretja alineja petega odstavka 3.a člena ZZDej (glede pogojev, ki jih mora izpolnjevati odgovorni nosilec)
35. Točka 1 četrtega odstavka in tretja alineja petega odstavka 3.a člena ZZDej, ki določata pogoje, ki jih morajo izpolnjevati odgovorni nosilci, neposredno vplivata na pobudnike, ki imajo koncesijo. Za pridobitev in opravljanje koncesije je treba imeti dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti (1. točka prvega odstavka 44.č člena ZZDej), za pridobitev tega dovoljenja pa je treba imeti določenega odgovornega nosilca (1. točka četrtega odstavka 3.a člena ZZDej). Izpodbijani določbi neposredno vplivata tudi na Žigo Volgemuta, ki ima dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti3 ter je, kot navajajo pobudniki, licenco pridobil junija 2024, zaradi česar naj ne bi izpolnjeval pogoja najmanj dveh let delovnih izkušenj, ki ga določa izpodbijana ureditev. Izvajalci zdravstvene dejavnosti, ki so pridobili dovoljenje pred uveljavitvijo ZZDej-N, morajo v 12 mesecih od uveljavitve ZZDej-N predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 1. točke četrtega odstavka 3.a člena ZZDej (prvi odstavek 46. člena ZZDej-N), kar, kot pojasnjujejo tudi pobudniki, posledično velja še za tretjo alinejo petega odstavka 3.a člena ZZDej, ki prav tako ureja pogoje za odgovornega nosilca (v zvezi s 1. točko četrtega odstavka 3.a člena ZZDej).
36. Sankcija za opustitev navedene obveznosti je odvzem dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti (tretji odstavek 46. člena ZZDej-N). Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da od koncesionarja ni mogoče pričakovati ravnanja v nasprotju z ZZDej, da bi prišlo do odvzema koncesije oziroma da bi koncesionar tako izzval sodni spor, v okviru katerega bi zatrjeval protiustavnost ZZDej.4 Po povedanem je torej treba šteti, da 1. točka četrtega odstavka in tretja alineja petega odstavka 3.a člena ZZDej v obravnavani zadevi učinkujeta neposredno.
Prva poved prvega odstavka 3.č člena ZZDej (glede prevzemnika zdravstvene dokumentacije)
37. Prva poved prvega odstavka 3.č člena ZZDej, ki določa, da mora izvajalec zdravstvene dejavnosti v primeru prenehanja njenega izvajanja predlagati svojega naslednika, učinkuje neposredno na vse izvajalce zdravstvene dejavnosti, tj. na pravne in fizične osebe, ki imajo dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti,5 torej tudi na pobudnike, ki so izvajalci zdravstvene dejavnosti. Pobudniki sicer ne zatrjujejo konkretnega prenehanja opravljanja zdravstvene dejavnosti, vendar se določba nanaša na predvideno prenehanje (prevzemnika dokumentacije je treba predlagati vnaprej, najmanj 90 dni pred predvidenim prenehanjem opravljanja zdravstvene dejavnosti) in za primer njene kršitve je z ZZDej predpisana globa (8. točka prvega odstavka ter drugi in tretji odstavek 88. člena ZZDej). Po ustaljeni ustavnosodni presoji velja, da se pobudniku prizna pravni interes, četudi pobude ne vloži skupaj z ustavno pritožbo zoper posamični pravni akt, ki se opira na zanj ustavno sporne določbe splošnega
akta, če bi izdajo posamičnega akta lahko izzval zgolj tako, da bi storil prekršek.6
Druga poved prvega odstavka in drugi do peti odstavek 38. člena ZZDej (glede obveznosti izdaje računa in drugih vprašanj zasebne zdravstvene dejavnosti)
38. Z ZZDej je prav tako predpisana globa v primeru kršitve druge povedi prvega odstavka 38. člena ZZDej, ki se nanaša na obveznost izdaje računov, in drugega do petega odstavka 38. člena ZZDej (16.–18. točka prvega odstavka ter drugi in tretji odstavek 88. člena ZZDej), ki urejajo različna vprašanja v zvezi z zasebno zdravstveno dejavnostjo, ki jo tudi izvajajo pobudniki. Kot že izhaja iz te obrazložitve, se v takem primeru na splošno prizna pravni interes.
39. Vendar pa je treba v obravnavani zadevi glede drugega do četrtega odstavka 38. člena ZZDej ugotoviti, da te določbe ne glede na prej navedeno pomenijo le pravno podlago, na temelju katere lahko (šele) Vlada s podzakonskim predpisom v določenih primerih predpiše najvišje dovoljene cene zdravstvenih storitev, ki se opravijo v okviru tržne dejavnosti.7 Drugi do četrti odstavek 38. člena ZZDej tako sami po sebi še ne določajo nobenih neposrednih pravnih posledic. V skladu z drugim odstavkom 38. člena ZZDej je pogoj za izdajo podzakonskega predpisa, da v mreži javne zdravstvene službe ni mogoče zagotoviti trajnega in nemotenega izvajanja zdravstvenih storitev, ki jih zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje in so nujne za zadovoljevanje zdravstvenih potreb prebivalstva, njihovo pomanjkanje pa bi lahko povzročilo resno zdravstveno škodo. Vlada mora tudi določiti obseg in standarde zdravstvenih storitev, za katere se določa ukrep najvišje dovoljene cene, ter obstoj razloga za ukrep, način njegove ugotovitve in utemeljitev ter program ukrepov za odpravo pomanjkanja zadevnih zdravstvenih storitev. Iz vsega navedenega izhaja, da se lahko ukrep omejitve cen nanaša le na posamezne zdravstvene storitve in lahko pride v poštev le v konkretnih utemeljenih okoliščinah. To posledično tudi pomeni, da je mogoče pravni učinek na posameznega pobudnika presoditi šele, če in ko je uveljavljen predpis Vlade.
40. Drugi do četrti odstavek 38. člena ZZDej torej še ne učinkujejo neposredno, za izpodbijanje druge povedi prvega odstavka 38. člena ZZDej pa je, kot je bilo že navedeno, tudi v obravnavani zadevi pobudnikom treba priznati pravni interes.
41. Pobudniki navajajo, da izpodbijajo peti odstavek 38. člena ZZDej, ki določa, katerih vrst zdravstvene dejavnosti ni mogoče opravljati kot zasebno zdravstveno dejavnost. Vendar pa pobudniki glede te določbe ne navajajo nobenih razlogov, kar pomeni, da je pobuda v tem delu pomanjkljiva. Drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 24.b člena ZUstS določa, kaj mora vsebovati pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa. Med drugimi zahtevami je izrecno določeno, da mora pobuda vsebovati navedbo razlogov neskladnosti z Ustavo ali zakonom (drugi odstavek 24.b člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 24.b člena ZUstS).
42. Ker iz navedb v pobudi ni mogoče ugotoviti, zakaj konkretno naj bi bil peti odstavek 38. člena ZZDej v neskladju z Ustavo, obravnava pobude v tem delu ni mogoča. Ustavnemu sodišču se zato v tem delu ni treba spuščati v presojo, ali pobudniki v okoliščinah obravnavane zadeve izkazujejo pravni interes za izpodbijanje petega odstavka 38. člena ZZDej.
Tretji in peti odstavek 42. člena ter 8. točka prvega odstavka 44.j člena ZZDej (glede koncesij)
43. Tretji in peti odstavek 42. člena ter 8. točka prvega odstavka 44.j člena ZZDej se nanašajo na prepoved pravnega prometa s koncesijami ter na vezanost koncesij na izvajalca zdravstvene dejavnosti, njegov pravni status in dejanskega lastnika. V skladu z navedenimi določbami je ničen pravni posel, ki krši prepoved pravnega prometa s koncesijo, in sankcija v tem primeru ali v primeru sprememb na strani koncesionarja je (tudi) odvzem koncesije. Iz te obrazložitve že izhaja, da od koncesionarja ni mogoče pričakovati sklepanja ničnih pogodb ali ravnanja, ki bi vodilo v odvzem koncesije, da bi tako izzval sodni spor, v okviru katerega bi zatrjeval protiustavnost ZZDej. Glede na to je treba pobudnicam, ki imajo koncesijo, priznati pravni interes za izpodbijanje tretjega in petega odstavka 42. člena ter 8. točke prvega odstavka 44.j člena ZZDej.
Točka 2 prvega odstavka in drugi odstavek 44.č člena ZZDej (glede obvezne zaposlitve delavcev pri koncesionarju)
44. Točka 2 prvega odstavka in drugi odstavek 44.č člena ZZDej določata, da mora imeti ponudnik, ki želi pridobiti koncesijo, ob vložitvi ponudbe določeno število zaposlenih delavcev, ki bodo opravljali koncesionirane zdravstvene storitve.8 Ker nobeden od pobudnikov ne pojasni, da bi bil dejansko v položaju ponudnika, torej v položaju, ko bi moral sporne pogoje izpolnjevati vnaprej oziroma že ob oddaji ponudbe za pridobitev koncesije, v tem delu pravnega interesa za vloženo pobudo ni mogoče priznati. Hkrati je treba navesti, da gre tudi sicer v tovrstnih primerih za posamične postopke pridobitve koncesij na podlagi javnih razpisov in da se o izbiri koncesionarja odloči z upravno odločbo,9 zato izpodbijane določbe same po sebi še nimajo neposrednega učinka. Koncesije se sicer podeljujejo za določen čas 15 let10 in po preteku obstoječe koncesije se (lahko) izvede nov javni razpis,11 vendar to ne vpliva na drugačno presojo, saj gre za bodoče in hipotetične okoliščine, na katerih ni mogoče utemeljevati pravnega interesa. Navedeno pomeni, da v obravnavani zadevi ni izkazan neposredni učinek 2. točke prvega odstavka in drugega odstavka 44.č člena ZZDej, kolikor se določbi nanašata na ponudbo za pridobitev koncesije.
45. Točka 2 prvega odstavka in drugi odstavek 44.č člena ZZDej prav tako določata, da mora navedeni pogoj v zvezi z zaposlenimi delavci izpolnjevati tudi koncesionar, in sicer celotno obdobje podelitve koncesije. Z vidika presoje obstoja pravnega interesa je tako treba ugotoviti, ali navedeno pravno učinkuje (tudi) na pobudnike, ki že imajo koncesijo.
46. ZZDej-N v prehodnih določbah (šestnajsti odstavek 46. člena) določa, da koncesionarji, ki opravljajo zdravstveno dejavnost na podlagi koncesijske odločbe in koncesijske pogodbe, ki je bila sklenjena pred uveljavitvijo tega zakona, uskladijo izvajanje dejavnosti s spremenjenimi določbami 3.a, 44.č, 44.f in 44.e člena ZZDej na način, da v 12 mesecih od uveljavitve ZZDej-N koncedentu sporočijo podatke o odgovornem nosilcu zdravstvene dejavnosti iz spremenjenega 3.a člena ZZDej za vrsto zdravstvene dejavnosti, ki je predmet koncesije, dejanskem lastniku iz tretjega odstavka spremenjenega 44.č člena ZZDej in obsegu koncesijske dejavnosti iz spremenjenega 44.e člena ZZDej.12 Za obstoječe koncesionarje je obveznost iz citirane določbe ZZDej-N izpolnjena s predpisanim sporočanjem podatkov, ki pa se ne nanašajo na zaposlene delavce oziroma na to, na kakšni podlagi delajo delavci pri koncesionarju (torej izvajalcu, ki že opravlja zdravstveno dejavnost na podlagi koncesije). Podatki, ki jih morajo obstoječi koncesionarji posredovati, se izrecno nanašajo na odgovornega nosilca, dejanskega lastnika in obseg koncesijske dejavnosti, ki je v skladu s 44.e členom ZZDej vsebina koncesijske odločbe. Navedeno se med drugim nanaša tudi na 44.f člen ZZDej, torej tudi na sedmo alinejo prvega odstavka 44.f člena ZZDej, ki določa, da se v koncesijski pogodbi določi omejitev, da se koncesijski program izvaja le z zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi sodelavci, zaposlenimi pri koncesionarju.13
47. Sankcija po 2. točki prvega odstavka 44.j člena ZZDej, ki določa, da koncedent odvzame koncesijo, če koncesionar ne izpolnjuje pogojev za opravljanje koncesijske dejavnosti iz prvega odstavka 44.č člena ZZDej, ni uporabljiva za obstoječe koncesionarje, ki delujejo na podlagi koncesijskih odločb in koncesijskih pogodb, sklenjenih pred uveljavitvijo ZZDej-N, če so sporočili podatke v skladu s šestnajstim odstavkom 46. člena ZZDej-N, saj so se na predpisani način (to je v skladu s prehodno ureditvijo) uskladili s spremenjenim ZZDej.14 Drugačna ureditev bi morala biti v ZZDej oziroma v prehodnih določbah ZZDej-N izrecno določena.