Nalaganje dokumenta...
Zakon o naravni in kulturni dediščini (ZNKD)
OBJAVLJENO V: Uradni list SRS 1-3/1981, stran 0 DATUM OBJAVE: 13.1.1981
VELJAVNOST: od 21.1.1981 do 27.7.1999 / UPORABA: od 21.1.1981 do 27.7.1999
SRS 1-3/1981
Verzija
12 / 12
Čistopis se uporablja od 28.7.1999 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 14.2.2026: NEAKTUALEN.
3. Zakon o naravni in kulturni dediščini (ZNKD)
Na podlagi 3. točke 379. člena ustave Socialistične republike Slovenije izdaja Predsedstvo Socialistične republike Slovenije
UKAZ
o razglasitvi zakona o naravni in kulturni dediščini
o razglasitvi zakona o naravni in kulturni dediščini
Razglaša se zakon o naravni in kulturni dediščini, ki ga je sprejela Skupščina Socialistične republike Slovenije na seji Zbora združenega dela dne 29. decembra 1980, na seji Zbora občin dne 29. decembra 1986, na seji Družbenopolitičnega zbora dne 29. decembra 1980 in na seji skupščine Kulturne skupnosti Slovenije dne 26. decembra 1980.
Št. 0100-132/80
Ljubljana, dne 29. decembra 1980.
Predsednik Viktor Avbelj l. r.
ZAKON
o naravni in kulturni dediščini
o naravni in kulturni dediščini
I. TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
Ta zakon ureja sistem družbene skrbi za naravno in kulturno dediščino, določa pravice in dolžnosti fizičnih in pravnih oseb v zvezi z naravno in kulturno dediščino in zagotavljanje posebnega družbenega interesa pri opravljanju dejavnosti varstva naravne in kulturne dediščine.
2. člen
Naravna in kulturna dediščina so po tem zakonu nepremičnine, premičnine in njihove skupine, območja in posamezni deli narave, ki imajo za SR Slovenijo ali za njeno ožje območje kulturno, znanstveno, zgodovinsko ali estetsko vrednost.
Ob pogoju iz prejšnjega odstavka so naravna dediščina predvsem geološke tvorbe, nahajališča mineralov in fosilov, geomorfološke oblike, površinski in podzemeljski kraški pojavi, soteske in tesni, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, močvirja in barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, redki in značilni ekosistemi, življenjski prostori rastlinskih in živalskih vrst, reliktne, endemične, redke in značilne rastlinske in živalske vrste, drevesa, krajinska območja, razgledišča in izletišča, gorski vrhovi, objekti vrtne arhitekture in oblikovane narave.
Ob pogoju iz prvega odstavka tega člena so kulturna dediščina predvsem predmeti ali skupine predmetov zgodovinskega, arheološkega, umetnostnega, etnološkega, antropološkega in naravoslovnega pomena, ki dokumentirajo zgodovinska dogajanja na Slovenskem; stavbe in drugi predmeti, ki so v zvezi s pomembnimi osebami naše politične in kulturne zgodovine, arhivsko gradivo, arheološka najdišča, arheološke najdbe, umetniška dela in oblikovani izdelki, etnološki predmeti, stara orodja, naprave in stroji, stavbe, skupine ali deli stavb umetnostne, zgodovine ali tehnične pričevalnosti; naselbinska območja ter stara vaška in mestna jedra.
3. člen
Naravna in kulturna dediščina je zavarovana po tem zakonu. Deli naravne in kulturne dediščine, ki imajo posebno kulturno, znanstveno, zgodovinsko ali estetsko vrednost, so kot kulturni in zgodovinski spomeniki ter naravne znamenitosti pod posebnim družbenim varstvom v skladu s tem zakonom.
4. člen
S svojo kulturno, znanstveno, zgodovinsko oziroma estetsko vrednostjo je naravna in kulturna dediščina namenjena vsem delovnim ljudem in občanom.
Varstvo naravne in kulturne dediščine je skrb vsakega občana in celotne družbene skupnosti.
Vsakdo ima pravico pod enakimi pogoji spoznavati in uživati vrednote naravne in kulturne dediščine.
5. člen
Organizacijske, materialne in kadrovske pogoje za zavarovanje naravne in kulturne dediščine pred uničenjem, poškodovanjem ali odtujitvijo v izrednih razmerah, neposredni vojni nevarnosti in vojni ter ob naravnih in drugih hudih nesrečah zagotavlja vsa družbena skupnost, še posebej strokovne organizacije in samoupravne interesne skupnosti za kulturo.
6. člen
Varstvo naravne in kulturne dediščine obsega dejavnosti, zapovedi, prepovedi in omejitve, ukrepe in druga prizadevanja, katerih namen je:
-
ohranjati naravno ravnovesje, biogenetsko skladnost in značilno podobo pokrajine, neokrnjenost in izvirnost kulturnih sestavin dediščine;
-
ustvarjati ugodne okoliščine za njen obstoj, redno vzdrževanje in dostopnost;
-
preprečevati posege, s katerimi bi se utegnila spremeniti njena lastnost, vsebina, oblika, narava ali neposredno okolje;
-
zagotavljati uresničevanje pravice delovnih ljudi in občanov do uživanja njenih vrednot.
7. člen
Delovni ljudje in občani uresničujejo svoje pravice in dolžnosti v zvezi z varstvom naravne in kulturne dediščine zlasti tako,
-
da sodelujejo pri akcijah varovanja dediščine in dajejo pobude za posamezne ukrepe varstva;
-
da v družbenih organizacijah in društvih razvijajo dejavnosti, s katerimi opozarjajo na vrednote dediščine, oživljajo njeno izročilo in prevzemajo posamezne naloge ali naloge v zvezi s posameznimi deli naravne in kulturne dediščine;
-
da v organizacijah združenega dela vključujejo dejavnosti v zvezi z varstvom naravne in kulturne dediščine med oblike svojega kulturnega in gospodarskega življenja;
-
da v krajevnih skupnostih spodbujajo in povezujejo dejavnosti društev, šol in drugih samoupravnih organizacij, ki so namenjene varstvu naravne in kulturne dediščine na območju krajevne skupnosti ter povezujejo interese imetnikov posameznih delov dediščine z interesi drugih v krajevni skupnosti in s širšim družbenim interesom;
-
da v kulturnih skupnostih usmerjajo razvoj dejavnosti varstva naravne in kulturne dediščine in da v njih in v drugih samoupravnih interesnih skupnostih (raziskovalnih, stanovanjskih, za vodno gospodarstvo, za komunalne in druge dejavnosti materialne proizvodnje) zagotavljajo sredstva za te dejavnosti ter za pridobivanje, ohranjanje in dostopnost dediščine;
-
da v družbenopolitičnih organizacijah v skladu z ustavnim položajem in samoupravno določenimi nalogami teh organizacij obravnavajo vprašanja varstva naravne in kulturne dediščine in oblikujejo stališča glede reševanja teh vprašanj;
-
da v organizacijah združenega dela, ki opravljajo dejavnosti varstva naravne in kulturne dediščine, soodločajo o zadevah, ki so določene s tem zakonom.
8. člen
Družbenopolitične skupnosti:
-
v sistemu družbenega planiranja določajo in uveljavljajo politiko varovanja naravne in kulturne dediščine in opredeljujejo svoje pravice in obveznosti, posebej v zvezi z varovanjem kulturnih in zgodovinskih spomenikov in naravnih znamenitosti v skladu z aktom o razglasitvi;
-
zagotavljajo strokovno, upravno in drugo dejavnost, potrebno za varstvo naravne in kulturne dediščine v družbenopolitični skupnosti;
-
izdajajo akte in opravljajo druge ukrepe, ki jih določa ta zakon za varovanje delov naravne in kulturne dediščine;
-
spodbujajo samoupravno sporazumevanje in sodelujejo pri družbenem dogovarjanju o vprašanjih varstva naravne in kulturne dediščine.
9. člen
Nosilci družbenega planiranja določajo in usmerjajo varstvo naravne in kulturne dediščine v planskih aktih.
Pri tem upoštevajo strokovno osnovo, ki ima zlasti naslednje sestavine:
-
pregled območij, objektov, naselij ali njih delov, stvari ter rastlinskih in živalskih vrst, ki se po tem zakonu štejejo za naravno in kulturno dediščino;
-
prikaz in oceno stanja naravne in kulturne dediščine ter pogojev in možnosti njenega razvoja;
-
prikaz tistih delov naravne in kulturne dediščine, ki so zavarovane kot kulturni spomeniki ali naravne znamenitosti ali naj se kot take zavarujejo;
-
strokovno oceno kulturne, znanstvene, zgodovinske in estetske vrednosti naravne in kulturne dediščine z navedbo elementov, vsebine in značilnosti, ki se naj zlasti varujejo;
-
predlogov rešitev, ukrepov, varstvenih režimov in razvojnih usmeritev za varstvo naravne in kulturne dediščine z oceno učinkov in potrebnih sredstev;
-
oceno ogroženosti naravne in kulturne dediščine v primeru naravnih nesreč in drugih izrednih razmerah.
10. člen
Občani in civilne pravne osebe, ki imajo lastninsko ali drugo pravico na posameznih delih naravne in kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: imetnik naravne in kulturne dediščine), morajo z njimi ravnati kot dobri gospodarji in jih ohranjati, ali pa jih prepustiti strokovni organizaciji.
11. člen
Družbena pravna oseba, ki upravlja z delom naravne in kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: imetnik pravice upravljanja), ga mora zaradi njegovega posebnega družbenega pomena ohranjati, ne glede na njegovo uporabno vrednost, in mora opustiti njegovo rabo, če bi se z njo utegnila zmanjšati njegova kulturna, znanstvena, zgodovinska ali estetska vrednost.
12. člen
Občan ali pravna oseba lahko izvozi del naravne in kulturne dediščine, ki ni razglašen za kulturni ali zgodovinski spomenik ali naravno znamenitost, le z dovoljenjem občinskega upravnega organa, pristojnega za kulturo. Ta organ odloči o zadevi na podlagi mnenja strokovne organizacije.
13. člen
Strokovne naloge v zvezi z varstvom naravne in kulturne dediščine opravljajo organizacije za varstvo naravne in kulturne dediščine, muzeji in arhivi (v tem zakonu: strokovne organizacije), v skladu z določbami tega zakona.
Posamezne strokovne naloge v zvezi z varstvom naravne in kulturne dediščine opravljajo v mejah določb tega zakona tudi knjižnice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, raziskovalne organizacije in druge delovne organizacije, če v skladu s svojo dejavnostjo upravljajo z deli naravne in kulturne dediščine in če s tem soglašajo strokovne organizacije, ter pristojne upravne organizacije.
14. člen
Občani, samoupravne organizacije in skupnosti imajo pri dejavnostih v zvezi z varstvom naravne in kulturne dediščine pravico poiskati pomoč strokovnih organizacij. To pomoč morajo poiskati, kadar bi njihova dejavnost brez strokovne pomoči lahko škodovala naravni in kulturni dediščini.
II. KULTURNI IN ZGODOVINSKI SPOMENIKI TER NARAVNE ZNAMENITOSTI
15. člen
Dele naravne in kulturne dediščine, ki imajo posebno kulturno, znanstveno, zgodovinsko ali estetsko vrednost, razglase pristojni organi za kulturne in zgodovinske spomenike ali za naravne znamenitosti.
16. člen
Kulturni in zgodovinski spomeniki so lahko posamezni premični in nepremični predmeti, naselja ali njihovi deli, območja in zbirke. Po svojih značilnih lastnostih so: arheološki spomeniki, zgodovinski spomeniki, umetnostni in arhitektonski spomeniki, urbanistični spomeniki, etnološki spomeniki in tehniški spomeniki.
Arheološki spomeniki so lahko zemljišča, ki vsebujejo posebno pomembne sledove človeškega delovanja v zgodnjih zgodovinskih obdobjih, in posebno pomembni predmeti iz teh obdobij.
Zgodovinski spomeniki so lahko območja, naselja ali njihovi deli, predmeti ali zbirke predmetov, ki so posebnega pomena za zgodovino delavskega gibanja, narodnoosvobodilne vojne in socialistične graditve ali ki sicer značilno ponazarjajo in izpričujejo politično zgodovino, zgodovino vojn, socialno zgodovino, zgodovino prometa in trgovine, sodstva, prosvete in kulture, verstva, znanosti in tehnike ter gospodarske zgodovine na naših tleh.
Zgodovinski spomenik je tudi arhivsko gradivo.
Umetnostni in arhitekturni spomeniki so lahko posamezne oblikovane stavbe in skupine stavb, oblikovani prostorski in javni spomeniki, umetnostno pomembne sestavine stavbarstva, arhitekturni in umetniško pomembni detajli, slikarski, kiparski, grafični in drugi umetniški in oblikovani izdelki in predmeti umetne obrti, ki štejejo za najvišje dosežke umetnosti, oblikovanja in arhitekture na naših tleh.
Urbanistični spomeniki so lahko mestna ali vaška naselja ali deli naselij, ki so najznačilnejši ali najvišji dosežki v oblikovanju prostora.
Etnološki spomeniki so lahko območja, stavbe, skupine stavb in premični predmeti vsakdanje rabe in oblikovani izdelki, ki izpričujejo način življenja in ustvarjalnosti slovenskega naroda, italijanske in madžarske narodnosti in drugih ljudstev na območju SR Slovenije.
Tehniški spomeniki so lahko stavbe in skupine stavb, orodja, naprave in stroji ter drugi predmeti, ki pričajo o razvoju proizvajalnih sredstev in tehnične kulture v Sloveniji.
17. člen
Naravne znamenitosti so lahko po svoji namembnosti ter pomenu narodni parki, regijski parki, krajinski parki, naravni rezervati, naravni spomeniki, spomeniki oblikovane narave ter ogrožene rastlinske in živalske vrste.
Narodni parki so lahko večja, naravno zaokrožena, pretežno prvobitna območja z ekosistemi in naravnimi znamenitostmi velikega ali izjemnega pomena za SR Slovenijo. Namenjeni so predvsem ohranitvi in proučevanju naravnih ekosistemov in rekreaciji.
Regijski parki so lahko zaokrožena območja prvobitne in kultivirane narave, ki povezujejo v celoto značilno pokrajino in naravne znamenitosti. Namenjeni so predvsem ohranitvi naravnih ekosistemov in rekreaciji.
Krajinski parki so lahko območja kultivirane narave, ki združujejo značilno krajino s sestavinami naravne in kulturne dediščine in so namenjena predvsem rekreaciji in ohranitvi značilne pokrajine, kakor tudi območja v ekstremnejših klimatskih in geomorfoloških razmerah ter v visokogorski in alpski vegetacijski stopnji. Namenjeni so vzdrževanju in krepitvi naravnega ravnotežja in ohranjanju spomina na pomembne dogodke in osebnosti.
Naravni rezervati so lahko manjša območja značilnih, enkratnih, redkih ali ogroženih ekosistemov. Namenjeni so ohranitvi ekološke raznolikosti in biogenetske skladnosti posameznih območij SR Slovenije, vzdrževanju naravnega ravnotežja, ohranitvi redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter raziskovalnemu delu.
Naravni spomeniki so lahko posamezne naravne znamenitosti ali zelo majhna območja s posebnimi in estetskimi zanimivostmi oblik, vsebine, lege in razsežnosti, ali predstavljajo vzorčni primer nekega naravnega pojava. Namenjeni so ohranitvi redkih ali značilnih naravnih pojavov.
Spomeniki oblikovane narave so lahko posamezne naravne znamenitosti, ki so navadno povezani s kulturnimi spomeniki. To so manjša območja ali objekti vrtnega in parkovnega oblikovanja z botanično, estetsko in kulturno namembnostjo.
Ogrožene rastlinske in živalske vrste so lahko tiste, katerih obstoj je ogrožen zaradi redkosti, sprememb v okolju, naravnega zmanjševanja njihovih populacij ali zaradi vpliva človeka. To so vrste, ki jih ne moremo dovolj uspešno varovati v naravnih rezervatih.
a) Razglasitev za kulturni ali zgodovinski spomenik ali naravno znamenitost
18. člen
Nepremične dele naravne in kulturne dediščine in njihove pritikline, ki imajo posebno kulturno, znanstveno-zgodovinsko ali estetsko vrednost, razglasi s svojim aktom za kulturni ali zgodovinski spomenik oziroma za naravno znamenitost (v nadaljnjem besedilu: spomenik ali znamenitost) občinska skupščina po tem, ko dobi mnenje ali predlog organizacije za varstvo naravne in kulturne dediščine.
19. člen
Akt iz prejšnjega člena obsega natančno oznako spomenika ali znamenitosti, navedbo imetnika naravne in kulturne dediščine oziroma imetnika pravice upravljanja, lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev, ter režime varstva, posamezne omejitve in prepovedi ter razvojne usmeritve glede spomenika ali znamenitosti in glede njegove neposredne okolice.
Kadar je to potrebno zaradi narave spomenika ali znamenitosti, določa akt iz prejšnjega odstavka tudi pravice in obveznosti družbenopolitične skupnosti, ter druge nosilce in način uresničevanja posebnih obveznosti v skladu s tem zakonom.
20. člen
Družbenopolitična skupnost, katere organ s svojim aktom razglasi ali začasno razglasi spomenik ali znamenitost, zagotovi sredstva za:
-
enkratno nadomestilo organizaciji združenega dela ali drugi družbeni pravni osebi, civilni pravni osebi ali občanu, če se mu zaradi omejitev in prepovedi bistveno poslabšajo obstoječi pogoji za pridobivanje dohodka oziroma za življenje in delo in tega ni mogoče nadomestiti z dovoljeno dejavnostjo v okviru določenega režima varstva oziroma razvojnih usmeritev glede spomenika ali znamenitosti;
-
nadomestilo za škodo oziroma povračilo za ukrepe iz 35. člena tega zakona.
Za določanje višine enkratnega nadomestila po prvi alinei prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo ustrezne določbe zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80).
21. člen
Skupščina SR Slovenije sprejme akt iz 18. člena tega zakona po tem, ko dobi mnenje ali predlog Zavoda SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, če gre za narodni ali regionalni park, ali za drug spomenik oziroma za znamenitost velikega ali izjemnega pomena za SR Slovenijo.
Vlada Republike Slovenije razglaša ogrožene rastlinske in živalske vrste za naravno znamenitost z odlokom.
22. člen
Z aktom, s katerim razglasi del naravne in kulturne dediščine za spomenik ali znamenitost, lahko skupščina družbenopolitične skupnosti prenese spomenik ali znamenitost v upravljanje usposobljenemu društvu ali družbeni pravni osebi v sporazumu z njo, ali ustanovi organizacijo združenega dela za varstvo tega spomenika ali znamenitosti in določi v skladu s tem zakonom njene naloge ter vsebino in način njenega sodelovanja z obstoječo strokovno organizacijo ali strokovnimi organizacijami.
23. člen
Organizacija za varstvo naravne in kulturne dediščine vodi register nepremičnih spomenikov in znamenitosti na temelju aktov iz 18. do 22. člena tega zakona za območje občine, za katero je ustanovljena.
Register nepremičnih spomenikov in znamenitosti je javna listina in obsega zlasti:
-
opis spomenika ali znamenitosti, njegovega dejanskega in pravnega stanja;
-
popis nastanka spomenika ali znamenitosti in pomembnejših dejanskih in pravnih sprememb z njim ali v zvezi z njim;
-
listine, ki so v zvezi s spomenikom ali znamenitostjo;
-
seznam pomembnejše literature, ki obravnava spomenik ali znamenitost;
-
strokovno dokumentacijo spomenika ali znamenitosti, ki omogoča njegovo prepoznavanje in obnovo;
-
podatke o vlaganjih v spomenik ali znamenitost;
-
dokumentacijo o konservatorskih delih ali drugih posegih na spomeniku ali znamenitosti.
24. člen
Razglasitev nepremičnine za spomenik ali znamenitost se vpiše v zemljiško knjigo.
Nepremični spomeniki ali znamenitosti so označeni. Oznaka vsebuje tudi navedbo lastnosti, zaradi katerih je predmet razglašen za spomenik ali znamenitost.
Republiški upravni organ, pristojen za kulturo, izda predpis o obliki in rabi oznak iz prejšnjega odstavka.
25. člen
Premični deli naravne in kulturne dediščine, s katerimi upravljajo muzeji, so kot posamezni predmeti ali kot zbirke spomeniki ali znamenitosti.
26. člen
Premični del naravne in kulturne dediščine, ki ima posebno kulturno, znanstveno, zgodovinsko in estetsko vrednost, pa ni v upravljanju muzeja, razglasi za spomenik ali znamenitost za kulturo pristojni upravni organ tiste občine, v kateri je tak predmet ali zbirka ob izdaji akta. Razglasitev predlaga muzej oziroma organizacija iz drugega odstavka 13. člena, ki s predmetom upravlja.
Za vsebino akta iz prejšnjega odstavka se smiselno uporablja določba 19. člena tega zakona.
27. člen
Premični spomeniki ali znamenitosti iz 25. in 26. člena tega zakona morajo biti registrirani. Register predmetov iz 25. člena vodi muzej, register predmetov iz 26. člena pa muzej, ki ga določi občinska skupščina.
Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine vodi zbirni register vseh spomenikov ali znamenitosti, razen arhivskega gradiva.
Evidenco arhivskega gradiva vodi arhiv, zbirno evidenco arhivskega gradiva pa Arhiv SR Slovenije. Register premičnih spomenikov in znamenitosti ter evidenca arhivskega gradiva sta javni listini.
Republiški upravni organ, pristojen za kulturo, izda predpis o sestavi in vodenju registra spomenikov ali znamenitosti in evidence arhivskega gradiva.
28. člen
Za dele naravne in kulturne dediščine, za katere je upravičeno domnevati, da imajo lastnosti, zaradi katerih bodo razglašeni za spomenik ali znamenitost, lahko vsakdo predlaga začasno razglasitev, če je to v družbenem interesu.
Pogoj iz prejšnjega odstavka je izpolnjen posebno takrat, kadar je nevarno, da bi bil del naravne in kulturne dediščine uničen, poškodovan ali izgubljen.
29. člen
Akt o začasni razglasitvi za spomenik ali znamenitost izda občinski upravni organ, pristojen za kulturo, po posvetovanju s strokovno organizacijo.
Akt o začasni razglasitvi za spomenik ali znamenitost velikega ali izjemnega pomena za Republiko Slovenijo izda ministrstvo, pristojno za kulturo.
30. člen
Ko izda akt iz prejšnjega člena, začne pristojni organ postopek za redno razglasitev dela naravne in kulturne dediščine za spomenik ali znamenitost.
Akt iz prejšnjega člena velja za čas, ki je določen v aktu samem, vendar najdlje 12 mesecev.
Za dele naravne in kulturne dediščine, ki so začasno razglašeni za spomenik ali znamenitost, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o spomenikih in znamenitostih.
b) Dolžnosti, odgovornosti in pravice imetnikov spomenikov ali znamenitosti
31. člen
Občan in civilna pravna oseba, ki ima spomenik ali znamenitost v posesti (v nadaljnjem besedilu: imetnik spomenika ali znamenitosti), mora:
-
vzdrževati oziroma ohranjati njegovo substanco, njegovo podobo in njegov položaj v okolici;
-
varovati spomenik ali znamenitost pred nevarnostjo delovanja naravnih sil ali človeškega ravnanja;
-
dopuščati in omogočati strokovnim organizacijam ali osebam, ki jih one pooblastijo, proučevanje, popisovanje, snemanje spomenika ali znamenitosti v znanstvene in kulturne namene;
-
omogočati občanom dostop do spomenika ali znamenitosti, če to ni nevarno za spomenik ali znamenitost, oziroma ne povzroči imetniku škode ali nesorazmernih neprijetnosti;
-
strokovni organizaciji začasno izročiti spomenik ali znamenitost, če je to potrebno zaradi organizacije razstave ali drugih tehtnih razlogov, vendar največ za šest mesecev v petih letih;