TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova se zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja.

Za bistveno kršitev pravil upravnega postopka po določbi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP gre le v primeru, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o tistih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe.

Obračun obresti sledi (v pogledu zapadlosti v plačilo) vrsti oziroma naravi dohodka, ki se sicer praviloma kot (drugi) dohodek vključuje v osnovo za odmero dohodnine in za katerega je rok plačila davka v smislu 95. člena ZDavP-2 potekel 30. dan od dneva vročitve odmerne odločbe, s katero se je tožeči stranki odmerila dohodnina od napovedanih obdavčljivih dohodkov. Res je sicer, da se davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 odmeri s posebno odločbo. Vendar to še ne pomeni, da gre za poseben davek, ki ne sodi v dohodnino. Gre le za odmero davka v posebnem primeru in s tem za poseben način davčne odmere, ki pa na (drugačno) opredelitev dohodka in njegovo obdavčitev v ostalem ne vpliva.