TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-4661/2017-62 08-530-21 z dne 18. 9. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Davčni organ mora biti zmožen ugotoviti, ali so poslovni dogodki, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja nastanek stroškov (odhodkov), dejansko nastali ali ne. Davčni zavezanec je glede tovrstnih odhodkov edini, ki ima dokaze, na katerih so zabeležene bodisi njegove izjave bodisi izjave subjektov, s katerimi vstopa v poslovne odnose. Predložitev dokazov, kot so npr. potni nalogi, računi za hotel, letalske karte ipd., torej omogoča davčnemu organu, da ob upoštevanju načela materialne resnice ugotavlja posamezno dejstvo, pomembno za obdavčitev, in nadalje vzpostavlja možnost presoje vsebinske pravilnosti takšne listine, ki je predložena v postopku DIN. Po povedanem je bil davčni organ upravičen od tožnice zahtevati vso dokumentacijo, na kateri temeljijo odhodki, izkazani v izkazu poslovnega izida oziroma davčnem obračunu za leto 2016.

Davčni organ je pred izdajo zapisnika o DIN imel možnost seznanitve s podatki o tožničinih odhodkih in da pri tožničinem vztrajanju pri pregledu na sedežu podjetja ni šlo za namen prikrivanja podatkov, ampak je sporen sam način dajanja podatkov. V takih okoliščinah po presoji sodišča tožničinega vztrajanja pri opravi nadzora v njenih prostorih, kar je skladno s prvim odstavkom 137. člena ZDavP-2, po katerem se DIN primarno opravlja v poslovnih prostorih zavezanca za davek, ni mogoče opredeliti kot zlorabe postopka, ki bi bila po stališču prej citirane sodne prakse sankcionirana z nastopom prekluzije v fazi podajanja pripomb na zapisnik.

Davčni organ v zvezi z upoštevanimi prilivi dejansko ni ocenjeval davčne osnove, ampak je v tem delu izhajal iz splošne določbe 12. člena ZDDPO-2. Prilive je upošteval kot prihodke, kar bi potencialno lahko bilo pravilno, vendar pa ob tem na odhodkovnih strani ni izvedel ustreznega oziroma primerljivega ugotovitvenega postopka, v posledici česar je dejansko stanje ostalo v pomembnem delu nepopolno ugotovljeno.