TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

SPZ v 19. členu opredeljuje javno dobro kot stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo. Z razglasitvijo nepremičnine za javno dobro se zagotavlja splošna dostopnost, kar je eden od vidikov socialne funkcije lastnine (67. člen Ustave). Zato so upravičene številne omejitve, ki jim je lastnik in mejaš izpostavljen zaradi življenja v skupnosti. Javno dobro tako praviloma ni v pravnem prometu. V 70. členu Ustave in v tretjem odstavku 19. člena SPZ je določeno, da se na javnem dobru lahko pridobi (le) posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Gre za „subjektivno javno pravico“, ki pripada samo individualno določenemu upravičencu na podlagi odločbe pristojnega organa. V prvem odstavku 44. člena SPZ je tudi določeno, da na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Ker gre v obravnavanem primeru za zbirno krajevno cesto, je pomemben tudi drugi odstavek 3. člena ZCes-1, kjer je izrecno določeno, da na javnih cestah ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster in da so izjeme od tega pravila mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, je logična posledica zgoraj naštetih zakonskih omejitev. Pomisleki, izraženi v zahtevi za varstvo zakonitosti, da taka odločitev predstavlja nesorazmeren poseg v lastninsko pravico, so po oceni Vrhovnega sodišča neutemeljeni.