TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Pravica do zdravljenja v tujini je v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovljena le v mejah z zakonom in podzakonskimi predpisi določenih standardov, potrebno pa jo je uveljavljati po predpisanem postopku. Šele uveljavitev Direktive 2011/24/EU je omogočila slovenskemu zavarovancu gibanje in iskanje zdravstvenih storitev v tujini tudi v zasebnem sektorju pod določenimi pogoji, pri čemer direktiva ne posega v organizacijo javnih sistemov. Zakonodajalec ostro loči med upravičenjem zasebnega in socialno zavarovanega pacienta. To se odraža v številnih določenih omejitvah za socialno zavarovanega pacienta. Neomejeno uveljavljanje pravic ima zgolj zasebni pacient, če je seveda pripravljen plačati. Bistvo je, da socialno zavarovan pacient ne more po lastni presoji uveljavljati zdravljenja na način kot si ga želi. V primerih načrtovanega zdravljenja v tujini je vedno potrebna napotitev na zdravljenje v tujino v skladu z določbami nacionalnega prava. Sodišče EU je že ugotovilo, da je dopustno, da nacionalna zakonodaja, predpisuje za zdravljenje v drugi državi članici izdajo predhodnega dovoljenja, ko je mogoče to oviro objektivno utemeljiti in s tem upravičiti. V slovenskem sistemu zdravstvenega zavarovanja se slednje odraža v vezanosti na napotnico, ki jo izda izbrani osebni zdravnik ali napotni zdravnik. Le-ta je časovno omejena, pri čemer je časovna veljavnost odvisna od vrste storitve, za katero je bila izdana.

Ob dejstvu, da je bila napotnica uporabljena 5. 10. 2016 in da je bila izdana za obdobje treh mesecev, je tožeča stranka dne 19. 4. 2018 poseg opravila v vlogi zasebnika samoplačnika, saj ni imela veljavne napotnice, da bi lahko zahtevala tudi povračilo stroškov na podlagi 44. c člena ZZVZZ.