TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah IV. in V. izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi:

„Toženi stranki se naloži, da tožnici v roku 15 dni plača denarno povračilo v znesku 7.607,56 EUR, višji zahtevek za plačilo zneska 11.411,34 EUR pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 346,00 EUR ter ji po plačilu akontacije dohodnine izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni; zavrne se kar zahteva tožnica več, to je obračun regresa za letni dopust v bruto znesku 402,10 EUR, odvod akontacije dohodnine ter plačilo ustreznega neto zneska tožnici.“

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker ni bil podan v pogodbi o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), niti noben od drugih v 52. členu ZDR taksativno naštetih primerov, v katerih se lahko sklene delovno razmerje za določen čas, je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.