TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke proti sklepu z dne 8. 9. 2011 se zavrže.

II. Pritožbi tožene stranke proti sodbi se delno ugodi ter se odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „Stiki tožnika N. C. z mladoletnim otrokom F. C. bodo potekali vsako sredo, v prostorih CSD L., med 14. in 15.15 uro, pod nadzorom strokovne osebe.“

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta ter se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožnik se argumentirano zavzema za dodelitev otroka njemu in sicer na podlagi šestega odstavka 106. člena ZZZDR. Ta del zakonskega besedila je del pozitivnega (postavljenega) prava, ni pa to kategorično pravno pravilo. Pravno pravilo nam da šele pozitivno pravo kot notranje povezana celota s pomočjo uveljavljenih metod razlage. V tej luči pa pritožnik spregleda osrednjo besedo tega dela zakonskega besedila. Pritožnik se namreč osredotoča na pogoje (predpostavke), ki so določene v šestem odstavku 106. člena ZZZDR ter zastopa stališče, da iz teh predpostavk sledi neizogiben sklep, da je treba otroka dodeliti drugemu staršu. ZZZDR v šestem odstavku 106. člena pa ni zasnovan na tak kategoričen način. Besedna zveza „lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči“ namreč ta pravni institut relativizira. Ta relativizacija seveda ne sme pomeniti, da sodišče lahko ravna arbitrarno, marveč vzpostavlja ustrezno razmerje do temeljnega načela družinskega prava - varstva otrokovih koristi. Izrek pravne posledice iz šestega odstavka 106. člena ZZZDR (dodelitev drugemu staršu) torej ne bo mestu, če bi bila takšna odločitev zaradi objektivnih dejanskih okoliščin v otrokovo škodo.