TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno s tem, ko je tožbo obravnavalo. Toženec namreč pristojnosti slovenskega sodišča ni ugovarjal. Ker bi bilo brez omenjenega dogovora o pristojnosti za sojenje pristojno slovensko sodišče, bi sodišče upoštevalo nepristojnost slovenskega sodišča oziroma dogovorjeno pristojnost tujega sodišča le na ugovor stranke, ne pa po uradni dolžnosti v smislu določbe tretjega odstavka 18. člena ZPP. Do pristojnosti slovenskega sodišča pripelje tudi Nova Luganska konvencija. Ker se je toženec spustil v postopek in ob tem ni ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča in ker ne gre za izključno pristojnost iz 22. člena te konvencije, je potrebno na podlagi 24. člena navedene konvencije zaključiti, da je toženec s tiho prorogacijo privolil v pristojnost slovenskega sodišča.

Sodišče je ravnalo pravilno tudi, ko je navkljub dogovoru o uporabi švicarskega materialnega prava, uporabilo slovensko pravo. Glede na to, da je tožnik kot pravno podlago navedel določbe OZ, toženec pa uporabi slovenskega prava ni nasprotoval, je na podlagi navedenega zaključiti, da sta stranki, vsaj s konkludentnim ravnanjem spremenili dogovor o uporabi prava in da sta se naknadno dogovorili za slovensko pravo.

Za rešitev obravnavane zadeve je treba odgovoriti na vprašanje, ali je toženec tožniku v okviru pojasnilne dolžnosti pojasnil, da bo v primeru dviga vseh razpoložljivih sredstev z računa izgubil sredstva, ki jih ima v pozicijah. Povedano drugače: odgovoriti je treba na vprašanje, ali je toženec tožniku pojasnil, da morajo imeti sredstva v odprtih pozicijah kritje na računu.

Zaradi selektivne dokazne ocene sodišča prve stopnje je onemogočen celovit pritožbeni preizkus sodbe.