TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da v tem delu glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 18.282,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2005 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.508,50 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (II. točka izreka) potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 368,64 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Neutemeljena je pritožbena graja, da ima s strani sodišča odrejen rok za izjavo o izvedenskem mnenju naravo sodnega roka, saj je le-ta z izrecno zakonsko določbo 286.a člena ZPP pridobil naravo prekluzivnega roka. Z neupoštevanjem pripomb na izvedensko mnenje, podanih brez opravičljivega razloga po poteku tega roka, tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi tožnika izpostavljene bistvene kršitve procesnih določb.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi opisanih sicer utemeljenih očitkov o kršitvah prometnih predpisov s strani tožnika njegov soprispevek k nastanku prometne nesreče ocenilo v višini 40%. Pri tem je premajhno težo pripisalo dejstvu, da je zavarovanka toženke tista, ki je spregledala (sicer nekoliko prehitro vozečega) tožnika ter prečkala njegov vozni pas, s tem pa s kršitvijo najosnovnejših predpisov o varnosti v cestnem prometu povzročila nevarno prometno situacijo, ki se je sicer z zgoraj omenjeno nepravilno reakcijo tožnika še zaostrila. Tožnik v svoji pritožbi povsem utemeljeno izpostavlja, da je avtomobil nevarnejša stvar od motornega kolesa. Vse navedeno po presoji sodišča druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljuje porazdelitev odgovornosti med toženko in tožnikom v razmerju 70% proti 30%.