TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se II. točka izreka izpodbijanega sklepa potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške in je dolžna v osmih dneh povrniti toženi stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 2.225,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Pogodba med strankama je bila po krivdi tožene stranke razveljavljena (razdrta). Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da račun še ni zapadel zato, ker pogoj črpanja kredita tožene stranke pri banki po 6. členu Pogodbe, ni izpolnjen. Dejstvo je, da tožena stranka ne more nikoli več izpolniti pogodbenih obveznosti, torej niti ne v skladu s 6. členom Pogodbe, ker je Pogodba nehala veljati. Zato (odložni) pogoj nikoli ne bo nastopil in Pogodba med strankama nima več nobenih učinkov (argumentum a contrario, drugi odstavek 59. člena OZ). Sodišče druge stopnje torej zaključuje, da je verjetnost terjatve tožeče stranke po navedenem računu, ki ga je tožena stranka priznala in se ga je zavezala plačati, verjetno utemeljena.

Iz povzetih dopolnjenih trditev iz odgovora na odgovor na predlagano začasno odredbo izhaja, da tožeča stranka ni zatrjevala dejstev na podlagi katerih bi lahko sodišče druge stopnje ugotovilo, da je izkazana nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ, to je, da dolžnik (aktivno) odtujuje, skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem in da bi lahko bila uveljavitev terjatve zato onemogočena ali precej otežena. Tudi bilančno stanje ne daje podlage za sklepanje, da bi bila otežena uveljavitev terjatve tožeče stranke v višini 34.160,00 EUR, niti ne morebitna možnost začetka stečajnega postopka.