TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1757/2015-17 z dne 20. 12. 2016 se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Neposrednost zaslišanja priče po sodišču je eden od bistvenih vidikov 22. člena Ustave. Z 236.a členom ZPP predviden način uresničevanja te pravice z vpogledom zgolj v pisno izjavo priče lahko nadomesti (neposredno) zaslišanje priče le pod zakonsko določenimi pogoji, med njimi tudi, da zaslišanja ni zahtevala nobena stranka.

V obravnavanem primeru niti iz razlogov izpodbijane sodbe niti iz podatkov v sodnem spisu ni razvidno, zakaj sodišče ni zaslišalo določene priče, kar je zahteval revident, zato je Vrhovno sodišče soočeno s procesno situacijo, kjer ni mogoče preizkusiti razlogov, ki so vodili sodišče prve stopnje k ravnanju, ki pomeni poseg v načelo neposrednosti pri zaslišanju priče. Zato je v tem delu podana bistvena pomanjkljivost sodbe, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je poleg tega izhajalo iz ocene izjave priče v obliki listine, ki jo je izvedlo kot dokaz, vendar pa iz same sodbe ni razvidno, da bi jo sodišče kakorkoli ovrednotilo in jo soočilo z drugimi predhodno izvedenimi listinami in ugotovitvami v postopku tožene stranke. Zgolj sklicevanje na razloge oziroma presojo upravnega organa, ki izhaja iz izpodbijanega upravnega akta (torej ob sklicevanju na določene strani izpodbijane odločbe), navedenemu ne more zadostiti, saj tožena stranka zaslišanja priče ni izvedla in ga tudi ni mogla dokazno oceniti ne posamezno in ne v povezavi z drugimi dokazi.

Dolžnost opredelitve v upravnem sporu do po sodišču izvedenega dokaza tudi ne more biti odvisna od tega, ali je v posameznem primeru uspeh dokazovanja z določenim dokazom očiten ali ne. Revizijsko sodišče namreč ob izostanku opredelitve sodišča prve stopnje do dokazne ocene (npr. da je očitno, da določenemu dokazu ni mogoče verjeti in ob navedbi razlogov za to) ne more niti v najbolj očitnih primerih te dejanske presoje opraviti samo, saj bi to pomenilo vrednotenje dokazov v revizijskem postopku, kar pa po zakonu ni dovoljeno.