TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Iz dikcije 82. člena ZPP izhaja, da je, ob pogoju iz prvega odstavka citiranega člena, mogoče toženi stranki, ki je pravna oseba, postaviti začasnega zastopnika (le), če je njen sedež neznan, pa stranka nima pooblaščenca. V tem kontekstu sodišče prve stopnje soglaša s presojo izpodbijanega sklepa, ki temelji na stališču pravne teorije, da postavitev začasnega zastopnika v takšnih primerih praktično ne pride v poštev, saj ZPP glede subjektov vpisa v sodni register pravne posledice strogo formalno veže na vpis sedeža v register (na tem naslovu se lahko opravlja vročitev - tretji odstavek 139. člena ZPP). Ker je sedež toženke znan, po pravilnem stališču izpodbijanega sklepa že v osnovi ni zakonske podlage za postavitev začasnega zastopnika po določbi 82. člena ZPP. V tem kontekstu pritožnica soglaša s stališčem, da je (za vročanje) bistven naslov pravne osebe, ki je vpisan v sodni register, a zmotno meni, da zgolj zato, ker obstajajo težave z vročanjem sodnih pisanj toženki na tem naslovu (toženka po trditvah tožnice na naslovu, vpisanem v sodni register, naj ne bi poslovala), obstoje pogoji za postavitev začasnega zastopnika po določbi 82. člena ZPP. Če držijo trditve pritožnice, da toženka na tem naslovu dejansko ne posluje več, se sodišču prve stopnje upravičeno postavlja vprašanje, ali je toženki začasnega zastopnika sploh mogoče postaviti, saj slednji v postopku ne more nadomestiti pravdne stranke.