TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se v II. točki sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

V Sloveniji je uveljavljen sistem bruto dohodkov, kar pomeni, da je delavec upravičen do plače v bruto znesku (126. člen ZDR-1), le da delavec celotnega zneska ne prejme na svoj račun, ampak je predpisan način izvršitve navedene denarne obveznosti tako, da delodajalec takoj odtegne (zadrži) od bruto zneska del za plačilo javnih dajatev. Delavec prejme denarni znesek plače, ki je že zmanjšan za predpisane davke in prispevke (neto plačo). Delodajalec ima vlogo dolžnika iz delovnega razmerja, ki je hkrati tudi vloga plačnika javne dajatve (za delavca) na za posamezno javno dajatev posebej predviden račun. Šele s plačilom davkov in prispevkov (javnih dajatev) je v celoti izpolnjena celotna delovnopravna obveznost plačila plače delavcu.

Obračun ni samostojna nenadomestna nedenarna obveznost, torej takšna, ki jo lahko opravi le dolžnik. Ravnanja, ki jih ne more storiti nihče drug, so izjema od pravila, da so obveznosti nadomestne. Dejanski obračun plače, regresa in pripadajočih javnih dajatev lahko opravi kdorkoli, ki ima na voljo obračunsko orodje, ki upošteva predpisane zakonske elemente. Pri tem pa je bistveno, da je obračun nedeljivo povezan z denarno obveznostjo, saj pomeni nepogrešljiv del izpolnitvenega ravnanja plačila. V izvršilnem postopku je dopustno uveljaviti le končni pravni interes upnika, ki je v plačilu. Za ločeno izvršbo glede obračuna brez izvedbe plačila denarne obveznosti pa upnik nima pravnega interesa.

Naložitev in izterjava denarne kazni v skladu z določili 226. člena ZIZ kot prisile za izvedbo obračuna denarne obveznosti je prekomeren poseg v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Denarna kazen je dopustna le, če drug način izterjave ni mogoč. Za namen izterjave denarne obveznosti so predpisana sredstva prodaje in prenosa dolžnikovega premoženja (30. člena ZIZ), ki učinkovito omogočajo upniku, da pride do poplačila.