TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških v postopku s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Razlikovanje med položaji strank, ki se s pogodbo dogovorita o bodoči denarni renti, in položaji strank o pravicah in obveznostih, o katerih v zvezi s plačevanjem bodoče rente odloči sodišče, ima stvaren in razumen razlog. Sodišče je državni organ, katerega funkcija je ravno razreševanje sporov o razmerjih med strankami, ki sodijo v njegovo stvarno pristojnost. Upoštevanje vseh okoliščin, ki lahko vplivajo na prisojo rente, je zato inherentno skrbnosti opravljanja njegove funkcije. Za stranke pa navedeno ne velja. Te delujejo v okviru svoje svobodne pogodbene volje. Zato je zanje posebej predpisano, da morajo pri prevzemanju in izpolnjevanju obveznosti delovati z dolžno skrbnostjo. Takšno splošno obligacijsko načelo je v določbi 133. člena ZOR zgolj konkretizirano na način, da jasno odkazuje, v čem se takšna skrbnost pri dogovarjanju izkazuje.

Nepričakovanost oziroma nepredvidljivost sta relevantna za presojo zahtevka za razvezo pogodbe. Ta elementa sta vključena v dispozicijo 2. odstavka 133. člena ZOR in predstavljata negativni predpostavki za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Kot takšni ne sodita v trditveno breme tožnice, temveč trditveno breme nasprotne stranke, ki ugovarja pričakovanost oziroma neizrednost spremenjenih okoliščin. Ravno iz pojasnila Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 588/2008 je namreč razvidno, da sta stranki poravnave ob njeni sklenitvi dolžni upoštevati posledice, ki jih je v trenutku sklenitve mogoče pričakovati po običajnem, normalnem teku stvari. Navedeno pa s sklepanjem po nasprotnem razlogovanju pomeni, da dogovorjenega pogodbenega statuta ne moreta spremeniti, če bi po običajnem, normalnem teku stvari takšne posledice mogli pričakovati.