TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu ZTuj-2.

Kriterij nesodelovanja v postopku v smislu 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 se po stališču Vrhovnega sodišča iz sodnih odločb I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 nanaša tudi na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred organi drugih držav članic EU, ne le pred organi Republike Slovenije. Za nesodelovanje v postopku zato šteje tudi zapustitev druge države med postopkom, ki ga je v njej začel sam prosilec.Tožnikovo nesodelovanje v postopku v konkretnem primeru po presoji sodišča izhaja iz ugotovitve, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil v Nemčiji že 23. 11. 2016 in da na zaključek postopka ni počakal, temveč je državo pred tem ilegalno zapustil.

Tožnik bi pred zaključenim postopkom v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito Nemčijo ponovno zapustil. Za takšno nesodelovanje v postopku pa ni navedel nobenega upravičenega razloga. Prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je podal v Sloveniji, je vložil zgolj iz razloga, da ga ne bi predali izvorni državi.

Okoliščini, da je tožnik ilegalno prehajal državne meje in da v Sloveniji nima možnosti bivanja (1. in 3. alineja 68. člena ZTuj-2), na kateri se toženka tudi opira, po presoji sodišča nista odločujoči. Ukrep omejitve gibanja je namreč mogoče izreči že v primeru, ko je podan samo eden od kriterijev nevarnosti pobega iz 3., 4. ali 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.