TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornikov obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 120.000 SIT povprečnine.

Če sodišče ne kvalificira dejanja lahke telesne poškodbe z eno od oblik udeležbe pri kaznivem dejanju, mora biti jasno opredeljeno, katero poškodbo je oškodovancu prizadejal vsak izmed obdolžencev.

Med okoliščinami, ki pomenijo zakonske znake kaznivega dejanja, mora izrek vsebovati tudi druge okoliščine, ki so potrebne za individualizacijo določenega kaznivega dejanja (npr. čas, kraj), okoliščine, od katerih je odvisna pravna opredelitev (med katere spada tudi opis udeležbe) ter v določenih primerih spremljevalne okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije.

S tem ko sodišče kljub opisu ni opredelilo dejanj kot kaznivih dejanj, storjenih v sostorilstvu, ne gre za kršitev v škodo obsojencu. Kazenski zakon namreč na splošno vrednoti sostorilstvo kot nevarnejši pojav v primerjavi s samostojnim storilcem, kar se kaže v tem, da v posebnem delu v več primerih sostorilstvu določa kot hujšo obliko kaznivega dejanja (npr. umor po 4. točki 2. odstavka 127.

člena, rop po 3. odstavku 213. člena KZ ipd.).