TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je v ponovljenem postopku upoštevalo stališča iz razveljavitvenega sklepa Pdp 274/2020, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje ter sodišču prve stopnje očita neobrazloženi odstop od sodne prakse pritožbenega sodišča, kar pa ne drži. Ne le, da je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge za svojo odločitev, ta tudi ne predstavlja odstopa od ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, da bi lahko šlo za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Praksa pritožbenega sodišča v zvezi z vprašanjem plačila nadurnega delo vodilnemu delavcu namreč ni enotna, ampak neenotna.

Že iz omenjenega razveljavitvenega sklepa Pdp 274/2020 je jasno razvidno stališče pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi, da iz 157. člena ZDR-1 ne izhaja jasna podlaga za zavrnitev zahtevka za plačilo nadurnega dela tožnika kot vodilnega delavca. Takšna podlaga ne izhaja niti iz določila 2. člena pogodbe o zaposlitvi, ki (je jedro spora in) se glasi: ''Delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se pogodbeni stranki v skladu s 157. členom ZDR-1 dogovorita, da bo delavec po lastni pobudi ali na pobudo delodajalca opravljal tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je že vrednoteno v njegovi osnovni plači.'' Po stališču pritožbenega sodišča v tem sporu (predhodno pa že v sporu Pdp 245/2017 in Pdp 808/2016, tako pa izhaja tudi iz primerljive zadeve vrhovnega sodišča VIII Ips 92/2015) tovrstni dogovori niso upoštevna podlaga za zavrnitev zahtevka vodilnega delavca iz naslova plačila nadur.

Četudi je toženka 2. člen pogodbe o zaposlitvi naslovila Delovni čas, je v pogodbeni določbi vendarle uredila tudi plačilo za delo - da je dodatek za nadurno delo zajet v osnovni plači, kar pa že samo po sebi ni dopustno, saj gre za dve različni postavki, ki sta predpisani kot del plače (Pdp 691/2017). Po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 je namreč plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Po prvem odstavku 127. člena ZDR-1 se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, po tretjem odstavku tega člena pa se dodatki določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Nedopustno je torej v pogodbeno določilo, ki se nanaša na osnovno plačo, pavšalno zajeti še dodatek za nadurno delo. Drugačna situacija bi bila podana npr., če bi se pogodbeno določilo glasilo, da so v plači zajeti tudi dodatki. To bi bilo načeloma dopustno, četudi bi se lahko izpostavilo vprašanje višine oziroma zagotavljanja minimalnih pravic (VIII Ips 10/2013).

Pritožba navaja, da ZDR-1 nikjer ne določa, da je osnovna plača nujno znesek, ki delavcu pripada le za delo s polnim delovnim časom ter prikazuje, da je v pogodbi dopustno naveden znesek osnovne plače, v katerem je zajet ves delovni čas, ki ni omejen s 40 ur tedensko. Četudi zakonska opredelitev osnovne plače res ni vezana na polni delovni čas, ampak na zahtevnost dela, to ne daje prostora za razlago, ki jo (v nasprotju z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1) ponuja pritožba - da bi osnovna plača lahko zajemala tudi dodatek za nadurno delo.