TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zakonitega zastopnika L. nadškofije A.U. se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenih dr. G.R. in dr. M.K. razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

S pravico do sojenja v navzočnosti je obtožencu dana možnost, da je vsaj enkrat v postopku zaslišan in da se izjavi o dejanjih, ki so mu očitana, zato bi sodišče glede na že takrat (leta 1946) veljavne standarde pravnih redov civiliziranih držav, še preden bi lahko ugotovilo, da ima podlago za sojenje v obdolženčevi odsotnosti, moralo izvesti poizvedbe o njegovem prebivališču in mu poskusiti vročiti vabilo za glavno obravnavo in tudi obtožnico.

Sklep, s katerim je bilo odločeno o prenosu stvarne pristojnosti, bi moral vsebovati izrecno in določno navedbo obsojenca ter tistih konkretnih dejstev, ki so po presoji vojaškega sodišča najvišje stopnje narekovala, da obsojencu kot civilni osebi sodi vojaško in ne civilno sodišče.

Omejevanje pravice obrambe in ob tem sojenje v obsojenčevi odsotnosti ter izvajanje zgolj obremenilnih dokazov, ne da bi bili izvedeni in ocenjeni razbremenilni dokazi, vsekakor pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost obsojencu izrečene sodbe.