TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Z izpodbijanima odločbama je torej tožena stranka posegla samo v izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, ni pa ukinila same pravice do invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, niti ni posegla v razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Zato sta za presojo v obravnavanem primeru bistvena sklepa tožene stranke z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, kar je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi spregledalo, vendar to na odločitev ni vplivalo.

Tožena stranka je v izpodbijanih odločbah kot pravno podlago za poseg v pravnomočni odločbi navedla določbo prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1, ki pa je v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik je bil že v času, ko je tožena stranka izdala odločbi z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Avstriji, in sicer od 1. 4. 1991 dalje. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku priznala pravico za nazaj (od 23. 1. 1991), ni bistveno, glede na to, da se upošteva dejansko stanje v trenutku izdaje odločbe. Tožena stranka v zvezi s tem zmotno navaja, da je dejstvo ponovne vključitve v obvezno zavarovanje nastopilo po pričetku izplačevanja pokojnine, torej po 23. 1. 1991. Navedeno pomeni, da tožnik ni ponovno vstopil v zavarovanje po izdaji odločbe o odmeri, temveč pred tem. Zato tožena stranka v določbi prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1 ni imela pravne podlage, da bi tožniku ustavila izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka.

Druge pravne podlage za izdajo spornih odločb tožena stranka ne zatrjuje, niti je ZPIZ-1 ne vsebuje. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka šele v letu 2011 zvedela za tožnikovo zavarovanje, ki je v času izdaje odločbe o odmeri invalidske pokojnine in varstvenega dodatka ter izplačevanju že obstajalo, bi tožena stranka lahko posegla v tožnikovi pravnomočni odločbi z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991 le ob uporabi izrednih pravnih sredstev na podlagi določb ZUP, na katere napotuje 249. člen ZPIZ-1.