TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 751/2001-2 z dne 28. 2. 2002 v zvezi z sodbo Upravnega sodišča št. U 1181/2000-12 z dne 16. 5. 2001 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 350-03-119/96-SR/HČ/JV z dne 26. 5. 2000 se ne sprejme.

Ker pritožnik s pravnimi sredstvi ni uspel, to še ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, niti posega v njegovo zasebno lastnino (33. člen v povezavi s 67. in s 69. členom Ustave). Vrhovno sodišče je razumno pojasnilo, da se na podlagi osme alineje prvega odstavka 13. člena ZUDVGA šteje za dokaz po prvi alineji 36. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in nasl. - ZGO) tudi izjava investitorja, da je bil izveden postopek sporazumevanja v skladu z 8. členom ZUDVGA, in izdano potrdilo, da je bil uveden postopek razlastitve. Investitor je predložil obe zahtevani listini, pritožnik pa ni navedel ničesar, kar bi kazalo, da vsebina listin ni resnična. Zato ne gre za kršitev 22. člena Ustave. Pritožnik tudi zmotno meni, da je Vrhovno sodišče drugače kot Upravno sodišče razlagalo 15. člen ZUDVGA. Obe sodišči sta namreč ugotovili, da je bil lokacijski načrt za avtocesto izdan po uveljavitvi Zakona, kar pomeni, da je moral postopek sporazumevanja o odkupu nepremičnin teči po ZUDVGA, zato uporaba 15. člena Zakona ni prišla v poštev. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva, kot to smiselno uveljavlja pritožnik. Njegov očitek, da sodišča niso sodila nepristransko, ker je nasprotna stranka državna ustanova, pa je prav tako očitno neutemeljen.